theo-(b)logos

OBRAZEC ZA ZBIRANJE PODPISOV POSAMEZNIH DRŽAVLJANK IN DRŽAVLJANOV TER ORGANIZACIJ

Spoštovana državljanka, spoštovani državljan!

            Starši, uslužbenci in zaposleni v zasebnem šolstvu smo se čutili dolžni (do sebe in do nadaljnjega razvoja slovenskega šolstva v celoti), da se vztrajno zoperstavljamo neprestano ponavljajočim se neprepričljivim argumentacijam zoper predlagane spremembe Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja. Ta predvideva izenačenje finančnega položaja javnega in zasebnega šolstva v točki, kjer slednje izvaja natanko isti javno-izobraževalni program kot javno šolstvo. To po našem globokem prepričanju neutemeljeno zoperstavljanje omenjenim zakonskim spremembam je doseglo vrh, ko so njegovi očitno zelo angažirani tvorci oblikovali celo javno pismo z zavajajočim naslovom » Za kakovostno javno šolstvo«. V njem ponavljajo svoje že večkrat ovržene teze in jih ponujajo v podpis državljankam in državljanom. S tem podpisovanjem bi radi dosegli vtis, da so njihovi argumenti resnični. Ta položaj nas je prisilil, da smo še mi svoje argumente povzeli v javno izjavo » Za pravično, pluralno in kakovostno šolstvo«, ki stoji sedaj pred vami. To je z argumenti, ki jih v njej navajamo, strinjate, prosimo, da jo podprete z odgovorom na to e pismo.

Za odgovore je čas predviden do torka  18.09 zvečer, bodo pa odgovori dobrodošli tudi do četrtka 20.09  zvečer na naslov pravicno.solstvo@gmail.com .

Ker je čas za zbiranje podpisov zelo kratek, prosimo, da to sporočilo posredujete vsem morebitnim somišljenikom.

Iniciativa »Za pravično in kakovostno šolstvo«

Starši, dijaki in uslužbenci v zasebnem šolstvu in ostali podpisniki te izjave moramo v javnosti vedno znova poslušati ene in iste argumente, usmerjene zoper 100% financiranje javno priznanega izobraževalnega programa v zasebnem šolstvu. To dejstvo nas sili, da moramo te argumentacije ponovno ovreči.

1) Ne moremo se strinjati z nasprotniki omenjenega 100% financiranja najprej zato, ker se nam zdi nesprejemljiv dosedanji neenakopravni položaj staršev učencev, ki morajo za dosego javno priznane izobrazbe v zasebnem šolstvu prispevati 15% več kot starši, ki imajo svoje otroke v javnih šolah. Izobraževalni program je v obeh primerih isti in do njega ima vsakdo enako pravico. Ni nam jasno, zakaj bi morali biti pri tem vključeni v zasebno šolstvo kaznovani za 15%, saj so s tem deležni očitne diskriminacije, ki je v nasprotju z našo ustavo in temeljnimi človekovimi pravicami.

2) Tudi se ne moremo dalje strinjati, da bi sredstva, potrebna za uresničevanje takšne enakopravnosti, lahko razumeli kot krivično ogrožanje javne šolske mreže, že zato, ker je uresničevanje temeljnih človekovih pravic pred vsakršnim ekonomskim izračunom. Ne strinjamo se tudi ne zato, ker je pri nas zasebnih šol tako malo glede na povprečje v OECD, da bi njihov morebitni porast nikakor ne mogel spraviti slovenskega šolstva v situacijo, ki bi lahko kakorkoli veljala za nenormalno v razvitem svetu. V deželah z dolgo tradicijo zasebnega šolstva, kot je na primer Francija, javno šolstvo ni v ničemer ogroženo.

3) Prav tako se ne moremo strinjati z večkrat izraženo tezo, da bi morebitni porast zasebnega šolstva lahko ogrozil javno šolstvo tako, da bi zaradi večjih plač na zasebnih šolah boljši profesorji zapuščali javne. Strah pred takim padcem kvalitete v javnem šolstvu se ne zdi upravičen, saj so in bodo norme, ki oblikujejo plače v javnem šolstvu enake tistim v zasebnem. Za vse velja kolektivna pogodba. Z izražanjem te vrste strahu nasprotniki zasebnega šolstva temu dajejo priznanje, da je kvalitetno, hkrati pa mečejo sum na javno šolstvo, da tam očitno nekaj ni v redu, če se bojijo pobega najboljših kadrov.

4) Ne nazadnje je potrebno priznati, da so zasebne šole v razmerju do javnega proračuna veliko bolj varčne od javnih, saj mora v primeru zasebne šole ustanovitelj finančno poskrbeti za vso (običajno zelo drago) infrastrukturo in materialne pogoje delovanja. Torej tudi v tem smislu vidimo, da bi morebitni porast zasebnega šolstva za javni sektor ne pomenil grožnje, pač pa za državni proračun v celoti gledano cenejšo rešitev.

5) Končno ne razumemo in ne moremo pristati na pravo gonjo proti zasebnemu šolstvu z vidika demokratične in pluralne družbe. Kdor nasprotuje zasebni pobudi na katerem koli področju družbenega življenja, tisti še vedno vztraja na totalitarnih izhodiščih pojmovanja družbe kot take. Starši imajo pravico do izbire vzgoje in izobraževanja svojih otrok. Država je dolžna tej pravici ustvariti konkretne, v praksi uresničljive pogoje. Politika, ki temu nasprotuje, ne nasprotuje samo eni od temeljnih človekovih pravic, ampak nasprotuje principom demokratične družbe kot take. Dokler bo v slovenski javnosti sleherna razprava na temo demokratizacije šolskega sistema povzročila tako oster ideološki boj, kot ga lahko spremljamo ob predlaganih spremembah šolske zakonodaje, tako dolgo bo to dokaz, da nekaterim v slovenski politiki in sindikalnem gibanju ni na prvem mestu otrok, ampak ideologija in uveljavljanje ideoloških doktrin v šolskem sistemu. Tisti, ki v šoli delujemo ali smo njeni udeleženci, imamo tovrstnih razprav ob naših vsakdanjih skrbeh in delu dovolj.

Upamo, da bodo končno naši argumenti resnično slišani in da se bodo iz javnosti kar se da kmalu umaknila neutemeljena in nesprejemljiva stališča zoper zasebno šolstvo.

Iniciativa »Za pravično in kakovostno šolstvo«

Hvaležen vam bom, če boste posredovali naprej!