V kolumni pod zgodnjim naslovom je Vlado Miheljak na svoj značilen način odgovoril na demanti dr. Andreja Sajeta glede spolnih zlorab otrok, ki so jih zagrešili duhovniki. Ne bom se spuščal v jedro debate, pač pa bi opozoril na nekatere »okraske« Miheljakove kolumne, namreč citate, s katerimi Miheljak običajno podkrepi svoje negativno mnenje o Cerkvi. Tokrat si je v ta namen izbral franšičkana p. dr. Christiana Gostečnika ter kardinala dr. Josepha Ratzingerja (oz. današnjega papeža Benedikta XVI.).

 

Kar se tiče citata p. Christiana Gostečnika iz njegovega intervjuja za Mladino (11. avgust), se ne bi spuščal v debato, ker je na isti citat reagirala bralka Mladine, nanjo pa je na blogu na konstruktiven in argumentiran način odgovoril sicer anonimen pisec na blogu Psiho-religija (http://vhcs.blog.siol.net/2007/08/21/ce-se-zavarujes-s-kontracepcijo/).

 

Zato pa bi malo več prostora posvetil Ratzingerjevi izjavi o inkviziciji. Gre za izjavo, ki jo je Miheljak iztrgal iz konteksta, zato v tej izjavi manjka marsikaj, da bi lahko povprečen bralec omenjeno izjavo pravilno razumel. Kardinal Ratzinger je namreč inkvizicijo opredelil kot napredek, saj niso smeli soditi brez preiskave. Sama izjava je povsem v skladu z resnico, saj je uvedba inkvizicije pomenila tudi uvedbo rednega sodstva, namenjenega sojenju krivovercem, ki so bili prej pogosto žrtve linčanja s strani množic (na primer leta 1115, ko so ljudje vdrli v zapore in iz njih odpeljali albižane iz mesta in jih sežgali). Inkvizicija je bila uvedena na sinodu v Toulousu leta 1229, na kateri je bilo določeno, da mora vsaka župnija določiti enega klerika ter dva ali tri laike, ki so na dobrem glasu. Vsi se s prisego obvežejo, da bodo iskali heretike in jih naznanili škofu ali krajevnemu oblastniku, da jih bo primerno kaznoval. Da ne bi prišlo do kaznovanja nedolžnih, sinoda odreja, da nihče ne sme biti kaznovan kot heretik, dokler ga za heretika ne razglasi škof ali druga pristojna cerkvena oseba. Heretiki so bili kaznovani z odvzemom premoženja, z izgonom ali pa z vžigom sramotilnega znamenja. Smrtne kazni dokumenti ne omenjajo. Inkvizicija kot taka torej tudi dejansko pomeni napredek v sodstvu v prvi polovici drugega tisočletja. Zelo problematična pa je njena zloraba, saj so jo kasneje uporabili svetni oblastniki, ki so izvajali usmrtitve. Sicer pa je tematika preveč obsežna, da bi jo lahko predstavil v pismih bralcev – jo pa na kratko povzema francoska zgodovinarka Régine Pernoud v knjigi »Nehajmo že s tem srednjim vekom« (knjiga je pred leti izšla tudi v slovenščini).  

 

Če je Ratzingerjeva izjava za Miheljaka »skrajno preverzna« in »do tisočih žrtev ponižujoča«, potem je to Miheljakov osebni problem. Vtis imam, da želi Miheljak s to izjavo le še potrditi svojo mržnjo do Cerkve in s tem sugerirati bralcem, da bi morali tudi oni sovražiti Cerkev. To nenazadnje dokazuje tudi Miheljakova ponovno napisana interpetacija (!) izjave nekdanjega ljubljanskega nadškofa in sedanjega kardinala dr. Franca Rodeta – ki ga Miheljak sicer ni imensko navedel – češ da je ateist človek, ki umrlega očeta vrže v kanto za smeti (morda ravno zaradi razkoraka med dejstvi in interpretacijo Miheljak ni citiral Rodeta?). Menim, da je bilo že dostikrat pojasnjeno, da dr. Rode ni rekel ničesar o tem, da ateisti mečejo svoje starše v smetnjak, celo Dnevnikova novinarka Ranka Ivelja, ki pokriva področje Cerkve, je v enem izmed svojih komentarjev zavrnila takšno (po mojem mnenju nepošteno) interpretacijo, kot jo v Goebbelsevem slogu bralcem ponuja Miheljak.

 

Gašper Blažič