Danes dopoldne, 29. junija, na god sv. Petra in Pavla, je Slovenijo presenetila novica, da je v 87. letu ugasnilo zemeljsko življenje upokojenega ljubljanskega nadškofa in metropolita ter nekdanjega predsednika Slovenske škofovske konference dr. Alojzija Šuštarja.

Nadškof Šuštar je zadnjih deset let svojega življenja po upokojitvi preživel v Zavodu sv. Stanislava, torej v ustanovi, kjer se je pred drugo svetovno vojno tudi sam šolal. Spomninjam se tistega leta 1997, ko se je dr. Šuštar po tistem, ko je škofijski sedež prevzel dr. Franc Rode (sedanji kardinal in prefekt v Rimu), preselil v Zavod sv. Stanislava. Tedaj sem bil še dijak Škofijske klasične gimnazije in njegov prihod nas je vse razveselil. “Lojzi prihaja k nam,” so govorili po hodnikih. In res ga je bilo mogoče večkrat videti. Spomnim se, kako sem ga enkrat na lastno pobudo celo sam obiskal. Vedno je bil vesel vsakega obiska, čeprav je imel že tedaj težko okvaro sluha, zato je bilo treba vsako zadevo precej glasno povedati. Velikokrat je maševal ali somaševal v kapeli, zjutraj se je udeleževal hvalnic, zvečer pa večernic. Tudi po tistem, ko sem z maturo zaključil šolanje, sem ga še večkrat videl, čeprav se je na splošno umaknil iz javnosti. Bil je tako rekoč angel varuh, molitvena duša “škofovih zavodov”. Ravno ob maši zadušnici pa  sem slišal, da je bil vedno radodaren, še kot ljubljanski nadškof je imel pri sebi vedno kakšen bombon ali kakšno drugo malenkost. Ko ga je s. Mira (njegova asistentka) peljala z invalidskim vozičkom po Zavodu, je dežurnemu dijaku vedno prinesel kakšno pomarančno ali banano. In tega dijaki niso pozabili - na dan njegovega odhoda k nebeškemu Očetu se je na mestu, kjer običajno sedi dežurni dijak, pojavil napis: “Lačen sem bil, pa ste mi dali jesti. Hvala, g. Alojzij. Dežurni dijak.” Toda moji spomini segajo še precej časa nazaj, namreč ko sem postal dijak ŠKG, sem ga prvič doživel pri maši v Šentvidu, kasneje pa na blagoslovitvi športne dvorane ob prazniku sv. Stanislava novembra 1994. Ves čas pa si je prizadeval celo osebno reševati probleme dijakov, za kar so mu mnogi še danes zelo hvaležni. Za vedno pa mi bo ostalo v spominu, ko smo ob koncu šolskega leta imeli zahvalno mašo ter podelitev priznanj v draveljski cerkvi in tedaj voščili nadškofu Šuptarju za god, ki ga je imel 21. junija, medtem ko smo mu za rojstni dan voščili na slavnostni akademiji ob prazniku sv. Stanislava, saj je rojen samo dan po godu sv. Stanislava Kostke, zavetnika Zavoda, to je 14. novembra.

Njegov odhod k Bogu je na nek poseben način simboličen. Še tisti dan je zjutraj maševal. Ker pa je 29. junija praznik sv. Petra in Pavla in se na ta dan posvečuje duhovnike, je bil to tudi zanj poseben dan, saj je v preteklosti na ta dan sam posvečeval nove duhovnike. In ravno kmalu po deveti uri, ko so se v stolnih cerkvah začela posvečenja, ga je Bog poklical k sebi. Ta dan je tudi  dvajseta obletnica duhovniškega posvečenja njegovega nekdanjega tajnika dr. Antona Jamnika, ki ga je spremljal v najbolj viharnih letih (1990-1994) in ga je posvetil ravno nadškof Šuštar. Dr. Anton Jamnik je kasneje postal profesor verskega pouka in filozofije na Zavodu sv. Stanislava ter asistent na katedri za filozofijo na Teološki fakulteti v Ljubljani, nato pa je doktoriral in postal docent na isti fakulteti. Leta 2000  je postal direktor Zavoda sv. Stanislava. Pred letom in pol je bil imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa in generalnega vikarja ljubljanske nadškofije, nasledil pa ga je Šuštarjev rojak dr. Roman Globokar, ki je tako kot dr. Šuštar doktor moralne teologije. Ravno na področju znanosti je dr. Šuštar naredil precej pomembnih korakov, med njegovimi knjigami naj omenim “Vest”. Pred dvema letoma je praznoval srebrno obletnico škofovskega posvečenja, lani pa biserno mašo, tj. šestdeset let duhovništva.

Dr. Alojzij Šuštar je imel veliko skupnega s papežem Janezom Pavlom II. Oba sta izšla iz komunističnih državnih ureditev, oba sta bila rojena istega leta, tj. 1920. Dr. Šuštar je bil poleg tega neke vrste begunec, saj je novo mašo obhajal v Rimu, v domovino se ni mogel vrniti. Odšel je v Švico, kjer je dolgo časa služboval na različnih mestih, med drugim je imel tudi stike z mladino. Leta 1977 se je vrnil v domovino, tri leta kasneje pa je tako rekoč v času pred Titovo smrtjo postal ljubljanski nadškof. Bil je človek dialoga, sprejemal je vsakega človeka, zadeve je povedal previdno in diplomatsko, vendar jih je ponavljal večkrat, da je dosegel premike. Leta 1983 mu je uspelo doseči, da je Cerkev na Slovenskem dobila lastno, tedaj še pokrajinsko škofovsko konferenco, kasneje pa še svet Pravičnost in mir, ki ga je že tedaj vodil ddr. Anton Stres, tedaj še profesor filozofije in duhovnik iz Misijonske družbe, danes pa celjski škof. To so bili prelomni časi, ko so se tudi katoličani angažirali za samostojno in demokratično Slovenijo. Dr. Šuštar je tako že leta 1987 lahko prvič preko javnih občil voščil vesel božič. Dr. Šuštar je bil posebej leta 1990 deležen velike medijske pozornosti, zlasti na plebiscitu, ko so ga novinarji dobili najprej na volišču, nato pa zvečer v Cankarjevem domu, ko je bilo praznično vzdušje. V družbi z dr. Spomenko Hribar in dr. Cirilom Ribičičem ga je novinar nacionalne televizije Tadej Labernik vprašal, če bo slovenski božič še posebej slovesen. Nadškof je odgovoril, da božič pomeni rojstvo, nov začetek - in da se je za Slovence s plebiscitom zares začela pomlad. V času konfliktov z zveznimi oblastmi ter JLA, tudi v času procesa proti četverici, je nadškof maševal za mir. Leta 1990 je tudi podal roko predsedniku predsedstva RS Milanu Kučanu na spravni slovesnosti v Kočevskem Rogu. 25. junija 1991, ko so bili sprejeti temeljni akti osamosvojitve, je celo sedel v parlamentarni dvorani kot gost in očitno njegova prisotnost ni motila tistih, ki so prisegali na antiklerikalizem. Dan kasneje, na dan razglasitve neodvisnosti, pa je imel najprej mašo za domovino, nato pa je na sami proslavi blagoslovil lipo. Takrat se je zgodila “nerodnost”, saj je nekdo izklopil mikrofon, tako da se blagoslov ni slišal po prireditvenem prostoru. V vojnih razmerah je posvetil duhovnike, v tem času je imel tudi mašo zadušnico za umrle v spopadih. V tem času je uporabil veliko mednarodnih zvez, da je Slovenija dosegla mednarodno priznanje svoje samostojnosti. Leta 1996 je doživel vrhunec svojega škofovanja - tistega leta je Slovenijo obiskal njegov vrstnik, papež Janez Pavel II.

Nadškof dr. Alojzij Šuštar je bil človek, ki je tudi trpel. Imel je težave z zdravjem, preživel je več operacij, tudi takšnih, ko je bilo stanje že kritično. Po drugi strani pa so ga žalostili tudi napadi na Cerkev. Ko sem leta 2000 ob njegovi osemdesetletnici naredil pogovor z njim, je dejal, da je za nekaterih stvari, ki se dogajajo, zelo žalosten. Upal je, da se je v teh letih veliko spremenilo, pa se ni. “Vendar ne smemo izgubiti upanja,” je dodal. Spomnim se, da je to večkrat ponovil. Po svoji naravi je bil optimist, včasih celo hudomušen. Njegov nekdanji tajnik dr. Anton Jamnik je pripovedoval, kako je na kakšnih obiskih po župnijah sam povedal kakšen vic in včasih je zraven prišel tudi kakšen nadškofov “ocvirek”. Na primer, ko je dr. Jamnik povedal zgodbo o kaplanu, ki je hodil v vinsko klet in se je kuharica skrila v sod in ga prestrašila s tuljenjem. “Kdo pa tako tuli?” je ves prestrašen vprašal kaplan. Iz soda se zasliši odgovor: “Jaz sem hudič!” On pa odgovori: “O, hvala Bogu, samo da nisi kuharica.” :) Kot pravi dr. Jamnik, mu je ob tej zgodbici nadškof Šuštar na pol za šalo dejal, da naj malo pazi, da ne bosta še brez večerje ostala.  :) Vedno pa je bil rahločuten do ljudi.Ko je leta 2000 praznoval osemdeset let življenja, je že tedaj v polni župnijski cerkvi v Šentvidu prosil odpuščanja vse, ki jih je prizadel. In tisti trenutek so se nam vsem orosile oči…

Skratka, Slovenci, tudi tisti, ki niso verni, so nadškofu Šuštarju lahko hvaležni, vsaj za to, da je kot osebnost, ki sicer ne sodi na področje dnevne politike, pomagal Sloveniji na njeni poti v samostojnost, preprečeval nepotrebne konflikte in mnogim ljudem dal zgled ponižnosti in pristne človeškosti. Pokazal je tudi, kako izpolnjevati Božjo voljo, kar je bilo tudi njegovo novomašno in škofovsko geslo. Hvala ti, Alojzij!

Gašper Blažič

“Dobri Jezus, hočem dati čisto ti srce, Božjo voljo spolnjevati moje so želje.” (iz pesmi “Tebe ljubi moja duša”)