Kot honorarni novinar sem navajen, da ponoči delam in zato tudi večji del dopoldneva prespim. A danes sem naredil (častno) izjemo. Vstal sem namreč že pred šesto, da bi ujel vlak, ki pelje z Gorenjske proti Ljubljani. K sreči mi ni bilo treba hiteti, ker imajo vlaki v Medvodah zjutraj običajno vsaj pet minut zamude. Vkrcal sem se na vlak in se peljal do prve postaje v Ljubljani, tj. Vižmarje, kjer sem izstopil in nadaljeval peš do bližnjih “Škofovih zavodov”, kakor se popularno reče Zavodu sv. Stanislava. Saj najbrž poznate veliko zgradbo z napisom “Kristusu, zveličarju sveta” ob gorenjski železniški progi. Tja sem hodil na gimnazijo. Ne morem reči, da je to elitna gimnazija, saj je bila dostopna vsem (tudi finančno, s pomočjo štipendijskega sklada, s čimer se postavljajo na laž trditve naših sindikalistov, da privatno šolstvo s koncesijami ogroža javne storitve).

Vstopil sem v zgradbo, kjer sem še prejšnjo soboto zvečer nastopal z akademskim pevskim zborom Alojzij Mav na reviji ljubljanskih pevskih zborov. Ura še ni bila sedem, ko so se začele zgrinjati proti vhodu množice dijakov. Pravzaprav dijakinj, saj sem v glavnem videl dekleta (ta mila bitja). Ko sem gruči simpatičnih deklet držal vrata, so se mi zahvaljevale - v angleščini. In ker je bila še cela ura do začetka pouka, sem se spraševal, kaj to pomeni. In potem mi je šele kapnilo, da so verjetno iz gostujočih gimnazij. Moje domneve se potrdijo, ko pridem v veliko kapelo, kjer je maša sicer vsak dan zjutraj, vendar je danes nekoliko bolj slovesna zaradi praznika sv. Jožefa. Bila je t. i. razredna maša (pač v postnem času vsakič en razred pripravi branje beril, prošnje, uvode…), maševal pa je direktor Zavoda dr. Roman Globokar, ob njem je somaševal meni že znan obraz - pater Eugeniusz Grzywacz, direktor katoliškega liceja v Krakowu. Na to sem se spomnil, ko sem bil leta 2002 s pevskim zborom Megaron (bivši škofijci) na gostovanju v Krakowu (zbor je nadomeščal komorni mešani pevski zbor ŠKG, ki se je pripravljal na nek drug projekt). Tedaj je bilo srečanje treh gimnazij: ŠKG ter obeh partnerskih gimnazij iz Krakowa na Poljskem in Trenčina na Slovaškem. Lahko samo rečem, da je bilo nepozabno. Dano mi je bilo, da sem stanoval pri družini ene izmed dijakinj (Kasia oz. Katja, hvala ti, bila si odlična, tvoja familija tudi) in da so zelo lepo poskrbeli zame. Pa še dekliško družbo sem imel. Tiste dni smo si ogledovali Krakow, pa tudi vadili za skupni nastop vseh treh zborov v krakovski filharmoniji. In ravno zadnji dan, ko smo šli še na ogled Czenstachowe (romarski kraj na jugu Poljske), nas je, tako kot danes, presenetil sneg - in to na začetku aprila. Ob večerih pa so nas naši poljski gostitelji peljali v mesto v značilne gostinske lokale z odličnim pivom.

A vrnimo se k današnjemu dnevu. Pričakoval sem, da bo maša bolje obiskana, presenetilo pa me je, da se je maše udeležila dekliška polovica razreda, ki je pripravljal mašo. Torej bo nekaj držalo, da punce očitno več dajo na svojo vero kot mi, dedci. Maše se je udeležil tudi ravnatelj ŠKG Jože Mlakar, ki sem mu hotel po maši voščiti za god, pa mi je nekam ušel. Prijetno pa sta me presenetili dve dijakinji iz tretjega letnika, ena je bila z mano predlani v Assisiju, druga pa lani na morju (bilo nas je več kot 20 skupaj, tako da nisva bila sama;)). Takoj po koncu maše me je p. Grzywacz celo pozdravil, čeprav ne vem, ali ima res tak spomin, da bi se me zapomnil izpred petih let. In še nekdo me je pozdravil - dirigent pevskega zbora, ki je prišel s Poljaki. Ne spomnim se njegovega priimka, mislim pa, da mu je ime Rzyszard. Pridejo tudi Slovaki z dirigentom Martinom Holubekom, prideta pa tudi Damjan Močnik (umetniški vodja na Zavodu sv. Stanislava), profesor slovenskega jezika Jože Kurinčič ter prevajalec in zdravnik, v Sloveniji živeči Poljak Janusz Klim, zdravnik v zdravstvenem domu Šiška. In dobim povabilo na koncert za četrtek, 22. marca, ob 17. uri, ko bodo nastopili pevski zbori iz vseh treh gimnazij. Dan kasneje pa se vračajo domov.

Skratka, splačalo se je zgodaj vstat. Prav zares.