No, tokrat je mojo pozornost v zvezi z letošnjim tednom slovenske drame pritegnila mlada dramatičarka Saša Rakef. Morda tudi zato, ker jo osebno poznam. Bila je namreč dijakinja šentviške škofijske klasične gimnazije,ena generacija za mano. Nekoliko bolje pa sem jo spoznal poleti 1996, ko smo se odpravili na biološki in morski tabor na Pag. Kasneje sem jo še večkrat srečeval na gimnazijskih hodnikih. Ko pa je prišlo moje slovo od srednješolskih let (beri: matura), so tudi srečanja na nek način “ugasnila” in sem že skoraj pozabil nanjo (precej časa je bila namreč v tujini), dokler nisem zasledil v medijih, da se aktivno ukvarja z dramatiko. Lepo, sem si rekel. Še ena bivša škofijka, ki se aktivno ukvarja z dramatiko. Tako kot igralka Maja M. Merlak, Jose (iz dueta Murat & Jose) ali pa moj sokrajan in prijatelj Nejc Smole, ki se sicer ne ukvarja poklicno z gledališčem, je pa zato aktiven na področju režije dramskih iger, kjer nastopajo ljubiteljski igralci (z mojo malenkostjo vred). V minuli sezoni smo tako rekoč v dveh mesecih postavili na oder “Sumljivo osebo”, komedijo Branislava Nušića, ki smo jo nekoliko priredili in jo postavili v čas dobrega starega samoupravnega socializma. V naši verziji je tako pripovedovala o povzpetniškem udbonačelniku Kimovcu, ki dobi od zveznega sekretarja za notranje zadeve v Beogradu brzojavko, da se v Kimovčevem okraju zadržuje sumljiva oseba, ki nosi s seboj protipartijske spise in pisma. Vrh vsega pa se njegova hči edinka Marica znajde v ljubezenskih težavah, saj se zaljubi v nekega Silva iz Šentjerneja (dejansko ni domačin, ampak zaradi svojih farmacevtskih poslov v Šentjernej priseljen Ljubljančan), medtem ko si tovariš očka prizadeva, da bi jo vzel za ženo kar njegov zvesti pomočnik tovariš Vencelj, ki deluje kot lokalni partijski sekretar skupaj s še z dvema uradnikoma, to sta tovariš Žinko (precej zapit uradnik, sicer domačin, pogosto gre “na teren”, kar pomeni, da se gre nalivat) in tovariš Vinko (precej bolj urejen, prihaja iz intelektualne družine, vendar pa strasten kadilec, v času služenja vojaškega roka pri JLA je celo napredoval do podoficirskega čina). Pomembno vlogo igrajo tudi Kimovčeva žena Angela, ki kljub življenju v socialističnem okolju kar ne more skriti svoje predvojne konservativne drže, nekoliko “tupast” miličnik Joža, ki deluje kot varnostnik v načelnikovi hiši, trgovec Izidor, ki ima kar naprej probleme z dolžniki, krčmar Gustav, pri katerem najdejo ponarejen denar, večni praktikant Zdenko, ki je v uradu “deklica za vse” (neke vrste gospodinjska pomočnica) in končno okrajni udbo-inšpektor Rudolf Vrabec (priseljenec iz Spodnjega Dupleka pri Mariboru, igra ga moja malenkost), ki prvi odkrije “sumljivo osebo” v lokalnem hotelu, češ da se je zaprla v sobo. V sami zgodbi se prepletata situacijska in karakterna komika, trenutek resnice pa pride, ko se načelnik Josip Kimovec v lovu na plačilni razred spravi na aretiranca, ki je v resnici ljubimec njegove hčere. Skratka, igra, ki je na turneji vzbudila največ simpatij v Ajdovcu na Dolenjskem. Za idejo pa se moram zahvaliti Jerneju iz Drežnice v Posočju, ki je v svoji skupini v njej tudi sam igral. Nejc Smole je v naši izvedbi igro režiral in tudi igral v njej, po tistem pa je že sledil njegov projekt za občinsko proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku v občini Medvode. Najprej je bila predvidena proslava v Lazarijinevem dvorcu v Valburgi, ko pa je bil sredi januarja požgan (ker je bila ravno tisti dan očiščevalna akcija v graščini, je bil požig namerno izbran ravno za tisto noč, da bi sum padel na člane KUD Smlednik), je bilo treba najti rešitev. Namesto projekta “Štirje letni časi” so tako “kudovci” izvedli “Vstajenje Feniksa” kot nekakšen tihi protest proti barbarskemu požigu, ki je v teh dneh dobil še “mladiče” s požigim dragocenih predmetov zgodovinarke dr. Ane Benedičič pri Koseškem bajerju - menda so neki fantje z molotovkami zakurili in uničili njeno lastnino, pri tem pa vriskali od veselja, ko je ogenj uničeval vse pred seboj.

Skratka, če se vrnem k Saši: Saša, veliko uspeha še naprej. Mogoče bova tudi kdaj sodelovala, nič se ne ve.

PS: Morda še tole: v napovedniku Tedna slovenske drame je bilo mogoče zaslediti tudi igro “Spopad s pomladjo”, katere avtor je sicer tržaški pisatelj Boris Pahor, ki pa so ga v napovedniku prekrstili kar v Boruta. Morda tudi zato, ker Borut Pahor bije javnomnenjski boj s pomladnimi strankami, predvsem SDS. Po nekaterih raziskavah jo menda že prehiteva.