Ne, tokrat ne gre za nobeno posredovanje v primeru sporov med Darsom (slovensko družbo za avtoceste) in kakšnim italijanskim gradbenim podjetjem. Sinoči sem namreč v slovenskih poročilih radia Vatikan (preko radia Ognjišče) slišal, da je edini slovenski kardinal posredoval na Poljskem, kjer je v nekem ženskem samostanu (ime skupnosti sem pozabil) prišlo do upora. Dotedanja hišna predstojnica se je namreč uprla temu, da bi jo zamenjali in jo poslali drugam, zato je skupaj z desetimi privrženkami tako rekoč zasedla samostan (neke vrste puč!) in se uprla volji nadrejenih. Kot razlog za upor pa naj bi bilo domnevno zasebno razodetje, zaradi katerega se je uporna sestra imela za “nekaj več” in zato odklanjala pokorščino.

Ker jo provincialno vodstvo, ki ima pristojnosti za imenovanje vodstva posameznih samostanov, ni moglo spametovati, je moral nastopiti Sveti sedež. Ali bolje rečeno: kongregacija za ustanove posvečenega življenja ter družbe apostolskega življenja, ki jo vodi kardinal Rode. Po večkratnih neuspešnih poskusih, da bi dosegla spravo, je naposled omenjena kongregacija vse upornice poslala v laiški stan. Kar hkrati tudi pomeni, da so upornice prenehale biti redovnice. Ob tem je bilo povedano tudi to, da zasebna razodetja ne morejo biti razlog za odpoved enemu izmed treh stebrov redovništva: čistosti, uboštvu in pokorščini.

Omenjeni dogodek je v meni prebudil premišljevanje o tem, ali je vedno moralno upravičeno plavati proti toku oz. ali se splača biti upornik za vsako ceno. V času komunističnega režima so bili tako rekoč vsi disidenti neke vrste tihi uporniki, saj so dejansko plavali proti toku. Toda po drugi strani so tudi kriminalci neke vrste uporniki proti sistemu. Ob tem bi lahko sklepali, da je osrednji problem spoštovanje zakonov. Vendar to ne zadostuje. Taborišča za Jude so bila v času Hitlerjevega režima povsem legalna. Ključno je torej, ali je zakonodaja v skladu z naravnim pravom, ki pa je spet problematično, saj bi v islamskih državah zelo težko dokazali, da je naravno pravo veljavno za vse ljudi. V primeru upornih redovnic pa je treba reči, da je šlo za upor brez tehtnega razloga, zato je bil poseg kardinala Rodeta pričakovan. Šlo je namreč za prevlado posamičnega nad splošnim, individualnega nad skupnim. Nekaj drugega bi bilo, če bi se nekdo upiral strukturnemu grehu - tedaj bi bilo njegovo plavanje proti toku upravičeno.