Podelitev Jurčičevih nagrad vsako leto v začetku marca je priložnost, ki jo ponavadi ne izpustim. Ne samo zato, ker se tudi sam ukvarjam z novinarstvom in publicistiko, pač pa tudi zato, ker je podelitev teh nagrad priložnost za srečanje z ljudmi, ki jih sicer ne srečam pogosto. Čeprav moram reči, da sem včeraj (6. marca) marsikoga pogrešal. Na primer novinarje tednika Mag, kjer je bilo nekdaj kar nekaj Jurčičevih nagrajencev. No, nekateri od njih (Stanislav Kovač, Ivan Puc) ne delajo več za Mag. Če se prav spomnim, je zadnji od Magovih novinarjev nagrado dobil mag. Silvester Šurla, zelo zagnan novinar, ki je razkril že kar nekaj finančnih afer v dobi tranzicije. Je bilo pa zanimivo, da so imena Jurčičevih nagrajencev letos prikrivali vse do podelitve. Prejšnja leta so namreč na dan podelitve najprej sklicali tiskovno konferenco v Klubu Nove revije na Cankarjevi ulici v Ljubljani. Tokrat pa menda Klub Nove revije obnavljajo in menda naj bi se uredništvo Nove revije preselilo tja, kar je tudi logično. Nenavadno je namreč, da imajo lastne prostore na Cankarjevi, sami pa so se drenjali v najetih prostorih na Dalmatinovi ulici 1, ki so v lasti Mestne občine Ljubljana. Zato pa sem na podelitvi Jurčičevih nagrad, ki je že po tradiciji v dvorani ljubljanske mestne hiše, opazil glavnega natakarja iz Kluba Nove revije (ja no, nekoliko me spominja na Roberta Magnifica), ki je očitno skrbel za pogostitev z odličnim slanim pecivom iz listnatega testa, orehovimi zavitki ter vinom “Traviata” (očitno je šlo za chardonay, pridelan v Italiji). No, če sem pogrešal nekatere Jurčičeve nagrajence, pa sem srečal zanimive ljudi. Na primer Nika Grafenauerja, ki naj bi se kmalu poslovil od mesta urednika Nove revije (ta četrtek bo objavljen intervju z njim v Demokraciji, intervju pa bo posvečen 75. letnici rojstva dr. Jožeta Pučnika), pa seveda ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija, akademika dr. Janka Kosa, sociologa dr. Janeza Jerovška, pa direktorja TVS Jožeta Možino, direktorja založbe Nova revija Tomaža Zalaznika, urednika na TVS Janija Virka, odgovornega urednika Dela Petra Jančiča, kolumnista Mladine dr. Bernarda Nežmaha, publicistko Alenko Puhar, sociologa in lanskega Jurčičevega nagrajenca dr. Mateja Makaroviča, ki je tokrat imel slavnostni govor. Pravzaprav niti ni bil to slavnostni govor, ampak predavanje. Dr. Makarovič je najprej zavrnil tezo, da naj bi bili za probleme medijev kriva predvsem politika, saj naj bi s tem odgovornost za vse težave medijev valili na dejavnike zunaj medijev. Spregovoril pa je tudi o blogerstvu kot novemu načinu diskurza. Blogi so omogočili, da so v svet izmenjave mnenj vstopili tudi povsem neznani, doslej brezimni posamezniki, ki jim ni treba drugega, kot da se registrirajo in s pomočjo brezplačnega spletnega programa oblikujejo svoj spletni dnevnik in pišejo.

Zanimiva sta bila tudi govora predsednika Jurčičevega sklada, upokojenega odvetnika mag. Draga Demšarja, ter ljubljanskega podžupana Janija Möderndorferja. Demšar je namreč opozoril na nevarne trende v slovenskih medijih v zadnjem času. Eden izmed njih je tudi, da skušajo mediji, ki so nacionalnega pomena, tekmovat s komercialnimi mediji za čim večjo gledanost. Kar vsaj deloma drži. Sam namreč ne vidim razloga, da bi morala TV Slovenija (popularno imenovana tudi “grimsovizija”, nekaj let nazaj pa “Tora Bora”) uvajati oddaje, ki ne sodijo v njen koncept, samo da bo boljša od Pop TV. Dejstvo je namreč, da komercialna uspešnost ne bi smela biti glavni kriterij programskih vsebin na nacionalni TV. Le-ta namreč MORA podpirati projekte, ki so nacionalnega pomena, vendar ne zajamejo širšega kroga ljudi, ki najraje prisegajo na revije, kot so Lady in Jana, berejo doktor romane, gledajo latinsko-ameriške telenovele in podobno. Pravim, še dobro, da nam “grimsovizija” prizanaša vsaj s slednjimi. Se mi pa zdi po svoje kar zabavno, da je s svojim govorom mag. Drago Demšar posredno ošvrknil navzočega direktorja TVS (in dvakratnega Jurčičevega nagrajenca) Jožeta Možino. Tudi Möderndorfer je imel zanimiv in poučen govor. Pohvala za odličen nastop velja tudi glasbenima gostoma, pianistki Alenki Šček in violinistu Domnu Lorenzu (ga že priimek izdaja, da je iz glasbene družine). Pa seveda moderatorki večera Bernardi (zelo ljubko bitje).

Seveda bi ugovarjal tistim, ki trdijo, da Jurčičeve nagrade dobivajo zgolj novinarji, ki so nazorsko na desni strani slovenskega političnega prostora. Ta ocena namreč izhaja iz neposrečenih primerjav z nagradami, ki jih podeljuje Društvo novinarjev Slovenije. Jurčičeva nagrada pa se podeljuje tako za novinarsko kot za publicistično delo. In nagrado ne dobivajo samo posamezniki, ampak tudi institucije. Tako so pred leti dobili Jurčičevo nagrado koroški Slovenci, ki ustvarjajo program na radiu Dva/Agora, ki je bil ravno tedaj v hudih finančnih težavah. Omenjeni radio sedaj skupaj s slovenskim programom koroške sekcije ORF deluje na isti frekvenci, kar je zaradi različne programske usmeritve precej nerodno, ampak bolje to kot nič. Tudi eden izmed letošnjih nagrajencev je bil koroški Slovenec, namreč Horst Ogris, novinar in urednik s področja kulture. Priznam sicer, da zanj nisem še slišal (ali pa sem, pa sem na to pozabil), je bilo pa zapisano v obrazložitvi, da so bile njegovi intervjuji z znanimi osebnostmi zaradi provokativnih vprašanj vedno zelo zanimivi in nikoli dolgočasni. No, zdaj vsaj vem, kdo je ta gospod.

Sicer pa sta zanimiva tudi druga dva nagrajenca, namreč Jaroslav Skrušny in Edvard Žitnik. Morda se bo zdela podelitev Jurčičeve nagrade Jaroslavu Skrušnyju bolj pristranska kot v primeru Horsta Ogrisa, tudi zato, ker Skrušny spada v krog Nove revije, ki je tudi soustanoviteljica Jurčičevega sklada (skupaj z Društvom slovenskih pisateljev). Sicer gre za simpatičnega gospoda srednjih let, ki prisega na nošenje metuljčka namesto kravate, a poglavitno je predvsem njegovo delo. Zelo zanimiv je tudi Edo Žitnik, ki sedaj deluje na področju dokumentaristike, sicer pa je bil nekdaj radijski in televizijski novinar. Med drugim je bil tudi dopisnik iz Bruslja, s čimer se je nekako “vrinil” med Mirjam Aćimov Oblak in Gregorja Krajca. Je pa tako kot jaz tudi on “morski človek”, oboževalec Istre in njenih kulinaričnih specialitet. Trenutno pa pripravlja gradivo o novinarju Ivu Štandekerju, ki je v devetdesetih letih poročal z vojnih žarišč na območju nekdanje Jugoslavije in bil tam tudi ubit. Žitnik je v svojem govoru povedal, da so časi na TVS težki, čeprav ni razložil, kaj natančno misli s tem.

Ob koncu bi bilo zanimivo videti, kdo je poročal o Jurčičevih nagradah. Od dnevnikov sta na primer poročala Delo in Večer, medtem ko sem v Dnevniku zaman iskal podatke o Jurčičevi nagradi. Prav tako je opazna razlika tudi med TV Slovenija in Pop TV: slednja namreč prav tako ni poročala o tem dogodku, medtem ko je TVS poročala o tem dogodku (glede na to, da sta kar dva njena televizijca dobila to nagrado, bi bilo čudno, če ne bi poročala o Jurčičevih nagradah).

Kakorkoli že, težko bi se strinjal, da se letos Jurčič obrača v grobu…