O avtobusih sem na tem blogu že pisal, vendar pa me je danes pošteno presenetilo, ko sem v Medvodah vstopil na avtobus podjetja Veolia (nekdanji SAP) in poleg voznika naletel na - sprevodnika. Če kaj dobro vem, so sprevodniki postali v zadnjih desetih letih prava redkost. V času, ko sem bil še srednješolec (1994-1998), sem tu in tam naletel na kakšnega, ko sem se usedel za avtobus, ki je šel nekoliko dlje v gorenjsko smer. Potem pa so sprevodniki kar izginili, razen morda na kakšnih linijah, ki so bile predvsem sezonske (Kranj-Ljubljana-Koper-Piran-Umag-Poreč). V glavnem pa so ostali šoferji, ki so bili hkrati tudi sprevodniki. Kar pomeni, da ko avtobus ustavi, se postaviš v sprednjo vrsto in vozovnico plačaš pri vozniku. Nekoliko zamudno opravilo, če je dosti potnikov na eni postaji in lahko zato pride do zamude pri prihodu. Na ljubljanski drvarnici, ki ji rečemo tudi avtobusna postaja, pač vladajo balkanske razmere in vsaka zamuda se lahko maščuje - prostora za avtobuse namreč ni veliko in lahko pride do težav, če en avtobus zasede peron pred drugim tako rekoč istočasno. Če pa ima avtobus sprevodnika, pač pošiba tiste potnike gor in spelje, sprevodnik pa “pokasira” med vožnjo. No, čeprav mora podjetje tudi sprevodnika plačati. Spomnim se še starih časov, ko je na liniji Ljubljana-Škofja Loka vozil tisti dolgi avtobus iz dveh delov (tako kot “trola”) in je imel vhod zadaj, kjer je bila blagajna. Po Sloveniji tu in tam morda še najdemo takšne primerke.

Mogoče se še spomnite iz filma “Babica gre na jug”, kako se je glavna junakinja, ki je stopila v Piranu na avtobus, ki je šel nekje v notranjost Istre, znašla, ker ni imela denarja. Začela je prepevati “Pri farni cerkvici”, in je začel cel avtobus prepevat in še sprevodnik zraven, ki je tako nehal opravljati svoje delo. No, potem je zagledala avtomobil tistega, ki jo je okradel, in lepo izstopila. Ja, tako se pač znajdejo slepi potniki.