Slovenska politična scena je očitno vedno zelo živahna. In tudi tokrat ni nič drugače. Tako rekoč tik pred pustnim časom sta se znova na nek način udarila dva Janeza: Janez D. in Janez J. Ne kot državljana, ampak kot politika. A priznati je treba, da tu ni bilo simetrije: Janez J. je bil namreč vendarle nekoliko bolj diplomatski. Očitno se mu pozna, da je ne glede na vse, kar mu mnogi očitajo, odličen politični strateg, ki so ga izkušnje očitno nekaj naučile in sicer to, da bi z nizkimi udarci proti Drnovšku samo izgubljal in da če tistemu, ki te udari po enem licu, nastaviš še drugo (evangelij, ki se je bral ravno to nedeljo), lahko kaj pridobiš. Verjetno ta recept pozna iz lastnih izkušenj - spomnimo se samo, koliko političnih točk je prinesel Kučanu. In to samo zato, ker ga je napadal. In Janši tedaj nikoli ni uspelo zmagati na volitvah.

Zato pa je toliko bolj čudno, da so Drnovšku očitno popustile še zadnje zavore. Kar pravzaprav ni nič novega. Pri izbiri kandidata za guvernerja Banke Slovenije mu ni do tega, da bi iskal kompromis z državnim zborom, pač pa se je postavil na okope, češ vi mi hočete vsiliti svojega kandidata, jaz pa se vam ne bom pustil. Pri tem pa seveda zapiše še to, da na “takšne primitivnosti (odgovor vlade, op. avt.) ne bo odgovarjal”. Govorica “ad hominem” torej - in ravno v tem je predsednik države očitno bolj “desničarski” od samih desničarjev. Če že njim pripisujemo neko zmerjanje ali vsiljevanje kandidatov. Na primer, ko je izvisel z Gasparijem, je “za dve uri” predlagal dr. Jožeta Mencingerja, kar je bila poteza, ob kateri se lahko kolikor toliko normalen državljan grenko nasmehne. Potem je predlagal Andreja Ranta, ki je po svoji izobrazbi daleč od finančnega znanja (da mi ne bo očital, da sem pristranski, moram biti kritičen na primer do vladnega kadrovanja pri diplomatskih predstavnikih, saj očitno danes že vsak bizgec lahko postane veleposlanik, s čimer se nadaljuje žalostna praksa prejšnjih vlad). Verjetno se je tiho zavedal, da tudi Rant ne bo dobil podpore - verjetno ga je ravno zato predlagal. In to je tisto, kar v meni vzbuja dvom v opravilno sposobnost sedanjega predsednika države, ki postaja s svojo vse večjo kljubovalnostjo že skoraj komičen. Še Anton Rop v času, ko je bil predsednik vlade, ni bil tako zaletav…

Toda s pustnim torkom smo se pa vendarle znebili vsaj ene “šeme”, namreč Matjaža Hanžka. Že zdaj se opravičujem, če sem ga imenoval “šema”, ampak vedno mi je deloval nekako tako, kot da ni čisto priseben. Spomnim se ga namreč še iz začetka mandata, ko je imel v televizijskih nastopih sumljivo rdeče oči (nič čudnega, da je mladina ugibala, kaj je tip pokadil…). Izkazalo se je, da je znal bit kar tečen ombudsman, vendar na žalost samo na nekaterih področjih, medtem ko je drugje molčal. Na primer ko je prišlo do kakšne večje provokacije, ki je bila žaljiva do Cerkve in vernikov, je bil lepo tiho, je pa zato reagiral na precej manjše, če že ne obrobne provokacije, ki sicer prispevajo k slovenski (ne)strpnosti ravno toliko kot pljunek v morje. In očitno tudi sam rad provocira, zato je ob svojem slovesu brez ovinkarjenja dal vedeti, da so tožilci pod političnim vplivom, s čimer si je hitro prislužil oster odgovor generalne državne tožilke Barbare Brezigar. Ali ima Hanžek prav ali ne, težko rečem, kajti vsaj zdi se mi, da se o tožilcih zadnje čase precej manj govori in piše. Celo Dnevnik, ki naj bi bil najbolj neodvisen časopis v državi, sumljivo malo piše o morebitnih političnih zlorabah v tožilskih vrstah (če odštejemo delo parlamentarne komisije, ki raziskuje dogajanje med tožilci vse do danes). Da se je Barbara Brezigar ukvarjala s politiko, ni dvoma, nenazadnje je bila krajši čas ministrica za pravosodje (v Bajukovi vladi), nato je kandidirala za predsednico, kasneje je nastopila kot akterka civilne družbe, ko se je kot prva podpisala pod izjavo “Nekaj je treba storiti”. Njena predhodnica na tožilstvu Zdenka Cerar pa jo je celo presegla - tudi ona je bila krajši čas ministrica za pravosodje (v Ropovi vladi, potem ko je Rop iz koalicije izgnal “nezvesto” SLS), vendar pa se je kasneje vpletla v strankarsko politiko, saj je sedaj podpredsednica LDS. Si pa zasluži čestitke, ker tudi v najtežjih časih vztraja v stranki, ki jo je zadnje čase zapustilo veliko znanih osebnosti. Toda v času, ko je bila generalna državna tožilka, se je o tožilcih pisalo precej več - v medijih so kraljevali razni Železniki, Glavarji in celo kakšen Fišer se je znašel vmes. Tisti G. Fišer, ki je pred letoma povedal nekaj krepkih na račun Barbare Brezigar, ko je imel sklepni govor v sodnem postopku v zvezi z afero Depala vas, čeprav bi moral pomesti pred svojim pragom (zato je tudi zapustil tožilske vrste). Vendar Hanžka takrat ni motila vsa ta kolobocija s tožilci, ki so “po nesreči” zalagali spise.

Morda bi bila dobra tožilka Breda Pečan, če bi bila pravnica (saj ne vem, ali je ali ni - nimam tega podatka). Zaradi svoje vztrajnosti. Njena pritožba zaradi volitev v Izoli je bila zavrnjena drugič, zavrnil jo je sodni senat v popolnoma drugačni sestavi kot prvič. A “tovarišica” vztraja, pravi, da bo še naprej vlagala pritožbe. Trmasta je pa res - ne bo se zlahka sprijaznila. In vsaj kolikor poznam njene nastope v državnem zboru (vsaj tiste pred kamero), sem se lahko prepričal, da v vrstah SD sodi med “trdorokce”, po tej plati ji celo večni poslanec tov. Miran Potrč ne seže niti do gležnjev. In to je ključ za razlago, zakaj se noče sprijazniti s porazom. Čeprav mi tudi Klokočovnik zadnje čase ne vzbuja ravno zaupanja. A to je stvar Izolanov - kakor so si postlali, tako bodo ležali. Dejansko me bolj skrbi to, da na obali v glavnem vladajo ljudje z nič kaj primorskimi priimki, ne glede na to, iz katere stranke so. Ne pravijo zaman domačini, da je tam vedno več priseljencev (predvsem tistih z debelo denarnico in globokimi žepi), ki kupujejo parcele ob obali, zgradijo vikend (kaj vikend, celo vilo) in tam prijavijo stalno bivališče. In so potem glavni “carji” na obali, kot lokalni mogotci postanejo neke vrste občinski politiki, a obdržijo svoj ljubljanski naglas. Mimogrede, tudi dva naša pomorska pravnika Patrick Vlačič in Marko Pavliha sta jo na obalo primahala nekje s celine. A slednji je kot predstavnik ljudstva več v Ljubljani kot doma.

Nazadnje pa se oglasi še minister za zdravje Andrej Bručan, ki skupaj z nadškofom Uranom podpre akcijo “40 dni brez alkohola”. In spet bodo pravičniki zagnali hrup, češ kaj se to pravi, da se spet mešajo državni in cerkveni dostojanstveniki (o ločitvi Cerkve in države bom napisal kaj drugič v posebnem prispevku). Šlo pa je le za to, da je Bručan s svojo (tokrat le moralno) avtoriteto podprl akcijo 40 dni brez alkohola. Akcija seveda nima zakonske moči. Nekatere pa seveda bolj skrbi to, da bodo župniki še vedno ob vsaki maši vino “tankali”. Meni je vseeno. Če bo kaj za nazdravit, bom morda spil kakšen kozarček. Sicer pa alkoholnih pijač ne pijem veliko, vsaj zadnje čase ne. Me pa zanima, kako se bosta na omenjeno akcijo ter na skupno druženje Bručana in Urana odzvala poslanca Tone Anderlič in Zmago Jelinčič, ki očitno še ni pozabil, kako so ga “belčki” (tj. haložan, janževec, ljutomerčan…) zrinili s ceste. Morda še vedno kupuje v kinu dve vstopnici zase, ker menda vidi dvojno….;)

No, in danes, na pepelnično sredo, se bomo vsi posuli s pepelom. Najbrž s tistim, ki je ostal od Pusta. Ki ga je kruta inkvizicija na včerajšnji dan brez usmiljenja sežgala na grmadi. Pa naj še kdo reče, da so grmade preteklost….