Kot mnoge bralce je tudi mene danes presenetila precej neprijetna vsebina na blogu Marka Crnkoviča. Nekakšne kopije mailov, ki jih je dobil Marko po tistem, ko se je nekoliko kritično lotil pisanja ekonomista Rada Pezdirja v Financah (o rojevanju otrok ali karkoli je že bilo). Bom zelo odkrit: diskurz, ki si ga je privoščil pisec maila, je pač “v višini marjetic”, kot se sicer rad izrazi neki podjetnik iz Savinjske doline - torej nizkoten in nevreden intelektualca. Ker do spornega članka, s katerim se je vse začelo, ni mogoče vedno priti, dajem link do njegove kopije na spletnem forumu NSi.

Rada Pezdirja osebno ne poznam, vem pa, da sodeluje (ali še vedno sodeluje, ne vem) z mesečnikom Ampak, kjer tudi sam tu in tam napišem kakšen prispevek. In tudi njegove članke sem bral, ker pa nisem ekonomist po duši, sem kakšnega tudi preskočil. In kolikor vem, je znal biti v svojih člankih konstruktiven. Ali imata kakšne neporavnane račune z Markom Crnkovičem, ne vem - naj Marko pač sam napiše, ali je imel že prej kdaj opravka z njim. Kajti obkladanje z “ad hominem” z dodatnim “sočnim besednjakom” pač ne pritiče nekemu resnemu intelektualcu. Pravzaprav res škoda, da R. P. ni na nek civiliziran način “sesul” Crnkoviča, na primer s kakšnim novim komentarjem ali morda s prispevkom na svojem blogu, kjer bi argumentirano potolkel. Če ga seveda ima - to je njegova osebna stvar. Toda če dobro pomislim, se mi zdi, da je omenjeni ekonomist morda pod močnim vplivom razvpitega ekonomista dr. Mića Mrkaića. Tistega Mrkaića, ki je bil na začetku mandata Janševe vlade predviden za glavnega protagonista gospodarskih reform, kar je vzbudilo pravo paniko med sindikati. Mićo je kmalu po tem pobral šila in kopita, češ da se vlada neresno obnaša, po njegovi poti je kmalu odšel tudi njegov naslednik dr. Jože P. Damijan. In tisto, kar sem zasledil kasneje, pa so bile kolumne obeh omenjenih - polno gneva, usmerjenega proti vladi. “Look back in anger,” bi bržkone dejal John Osbourne. No, pa da ne pozabimo izrazoslovja - izraz “Janševi reformirani komunisti” sem zasledil tako pri Damjanu kot pri Pezdirju. In ta izraz dejansko razkriva nekakšno nemoč tistih, ki si morda predstavljajo, da bi morala Slovenija biti takšna, kot so si jo sami zamislili - kdor se s tem ne strinja, je avtomatsko “reformiran komunist”. Takšno držo so dolgo časa pripisovali Janezu Janši in mu jo še vedno pripisujejo, čeprav je iz svoje vlade doslej odslovil le Janeza Drobniča. Nekateri pravijo, da zato, ker je bil v vladi “poslednji mohikanec”, ki je zagovarjal reforme in se upiral sindikatom. Toda dejstvo je, da nobena vlada v Sloveniji ne bi politično preživela, če bi uvajala kakšne revolucionarne ukrepe. Vrednote socializma so hočeš nočeš vgrajene v slovensko politično telo, ki bi vsako vlado, ki bi se šla pretiran (neo)liberalizem, na volitvah postavila pred vrata. Videti je, da se tega dejstva Janša na začetku ni prav zavedal, ko je v svojo vlado povabil Mrkaića - verjetno je šlo tu bolj za računico, češ Mrkaić je naš zaveznik, podprl nas je pred volitvami na Zboru za republiko (podobno kot dr. Dimitrij Rupel, ki mi je, resnici na ljubo, vedno manj simpatičen), ostro je kritiziral Ropa, torej je “naš človek”. A se je že po prihodu v vlado zgoril podoben scenarij kot v koaliciji Demos, kjer so se po volitvah leta 1990 tako rekoč vsi skregali, saj je bil enoten cilj samo osamosvojitev Slovenije, vse ostalo pa je bilo v megli. Že kmalu po tistem, ko je Mrkaić prišel v vlado in so se časopisi razpisali o “pošasti neoliberalizma”, so se vzburili tudi intelektualci in kulturniki na Novi reviji. Spomnim se, da sem se celo sam udeležil tiskovne konference v Klubu Nove revije na Cankarjevi, ko so nekateri publicisti - posebej dr. Ivan Urbančič - dvignili glas proti “kukavičjemu jajcu” v pomladni vladi. Na koncu je to “kukavičje jajce” odšlo samo od sebe. Razlog pa je verjetno v tem, da je Mrkaić že večkrat na glas povedal, kaj si misli o kulturnikih, s čimer si je nakopal marsikatero zamero. A vendar moram dati Pezdirju in Mrkaiću tudi neko priznanje, vsaj za članek v Ampaku o ekonomistu Cirilu Žebotu, ki je leta 1945 bežal pred komunističnim nasiljem in naredil uspešno kariero v tujini.

Bodimo iskreni - Slovenija ni ZDA, kjer se lahko civilna družba financira preko gospodarskih družb, s čimer je zvezni (ali pa na ravni zvezne države, mesta..) proračun pač precej bolj “nedotaknjen” kot v Sloveniji, kjer se na državni proračun nalimajo vsa mogoča društva, ki se ukvarjajo s takšno ali drugačno kulturo. Vse lepo in prav, vendar ima to tudi svoje meje. Več bo društev, ki bodo iskala državni denar, manj denarja bo vsako društvo dobilo. V Ljubljani se to že uresničuje, saj župan Zoran Janković očitno ni računal, da s proračunsko malho, kakršno ima, ne bo mogel izpolniti svojih (napihnjenih) obljub in bo pač zategnil pasove. Prav tako je v Sloveniji proračun obremenjen z zdravstvom, socialo in tako dalje. Nikakor nisem proti javnemu zdravstvu in sociali, prav nasprotno - menim pa, da bi se lahko dalo marsikaj spremeniti in zmanjšati stroške, ne da bi bili državljani oškodovani. Prav nobene potrebe pa ni, da bi kopirali ameriški sistem. Še manj pa, da bi se kdo ob tem napihoval in j**al v glavo vsakogar, ki bi si upal izraziti svoj pomislek.

Kakorkoli že, velika škoda je, da se v intelektualne debate vnaša povsem poulični diskurz. Mar se nismo zgražali nad dogodki v Ambrusu? In to nad ljudmi, ki so deset let prenašali vse mogoče tegobe, dokler jim ni zavrela kri. In zgražamo se tudi nad šovinizmom, seksizmom, ksenofobijo, sovražnim govorom. Zgražamo se nad Jelinčičevim “vabilom na ples”, kjer naj bi izbrisanim “igral na puškomitraljez”, zgrašamo se nad “pregledovanjem mednožja”. Da, prav je, da se zgražamo. A odgovornost vseh nas je, da smo sami boljši in ne ponavljamo raznih nestrpnih vzorcev. Razen če želimo biti trop malovaščanskih bizgecev, ki bi se pobili med seboj s krepeli v rokah. In zato posebej g. Pezdirja prosim, naj se ne smeši s svojim zaletavanjem v Crnkoviča, ker mu ne privoščim, da dela škodo samemu sebi. In to pravim dobronamerno. Že tako je namreč slovenski družbeni prostor onesnažen z gostilniškimi kvazi-debatami, ki so na internetu očitno še posebej priljubljen šport.