Sem eden izmed tistih “zglednih občanov”, ki pogosto uporabljajo avtobusni prevoz in sicer na relaciji Medvode-Ljubljana (in obratno), s čimer si prihranim stroške in čas pri iskanju parkirnega prostora v središču Ljubljane. Ker je mogoče do središča mesta veliko hitreje priti z medkrajevnim avtobusom (za isto ceno kot z mestnim), se ponavadi usedem na prvega, ki pripelje, pa naj to s Tržiča, Kranja, Škofje Loke, Bohinja ali Rateč. Ker gre za medkrajevne avtobuse, ki so ponavadi bolj prazni kot polni, imam za razliko od mestnega avtobusa (ali po domače “trole”) vsaj možnost sedeti. A glavna prednost je vsekakor hitrost, saj medkrajevnim oz. linijskim prevoznikom ni potrebno ustaviti na vsakem postajališču v Ljubljani, pač pa z gorenjske smeri ustavijo samo na dveh: v Šentvidu in v Šiški (pri bivšem kinu Šiška).

Ravno tu pa zadnje čase opažam kar nekaj težav. Namreč, v zadnjem času se je močno razmahnila razvada, da nekateri medkrajevno avtobusi na poti do središča Ljubljane v samem mestu namesto dvakrat ustavijo tudi po petkrat in šestkrat. In to zaradi enega samega potnika. To še ne bi bilo tako moteče, če ne bi potem sledilo kar nekaj čakanja, da avtobus spelje s postajališča. Slovenski vozniki pač niso tako tolerantni do avtobusov in mnogokrat ne upoštevajo pravila, da imajo avtobusi, ki speljujejo s postajališča, prednost. Zato sem že večkrat videl v Ljubljani prizor, ki je nekakšen deja vu: karambol sredi Celovške, ker je na primer mestni avtobus že speljeval s postajališča, pa se je enemu bizgecu očitno tako zelo mudilo, da je moral pohoditi plin in odbrzeti mimo avtobusa, ki je bil tako rekoč že na cesti - pa mu slučajno takrat ni ratalo. Zato dandanes vozniki avtobusov raje pametno počakajo, kot da bi se zapletli v kakšne sitnosti. Toda s tem se potovalni čas podaljša in zgodi se celo, da večkrat kakšen avtobus pride na tisto ljubljansko drvarnico, ki bi jo lahko imenovali avtobusna postaja, z zamudo, in to celo takšno, da bi moral ob času prihoda na postajo biti že na poti iz Ljubljane. In potem pride do raznih zapletov, saj ne najde prostega perona in je spet cela “štala”. Ravno zato je zadnji čas, da se v Ljubljani zgradi potniški center, saj je velika sramota, da ima že vsako manjše slovensko mesto boljšo avtobusno postajo kot slovenska metropola, ki s svojo “drvarnico” ob železniški postaji iz časov Avstroogrske deluje provincialno in balkansko. A vrnimo se k problemu ustavljanja. Po svoje sicer razumem, da je marsikomu težko, da bi moral izstopiti na primer v Šentvidu ali Šiški in prestopiti na mestni avtobus zgolj za eno postajo naprej, še posebej, če upoštevamo, da žetonov (le kdaj jih mislijo ukiniti?) ne prodajajo za vsakim vogalom. Tako me ne moti, če voznik naredi kakšno izjemo, saj se zavedam, da bi bil lahko tudi jaz v enakem položaju. Problem pa je v tem, da so se te “izjeme” v zadnjem času zelo namnožile. In to še ni najhuje - razne fine gospe se spravijo k sprednjim vratom, da bi izstopile, že kakih pet minut pred izstopom iz avtobusa. Takšno početje ni toliko nekulturno, ampak je pa zato zelo nevarno. In v tem primeru nosijo odgovornost tudi vozniki (če že sprevodnikov ni več), ki ljudi ne opozorijo, da morajo sesti, dokler ne zapelje na postajališče. Sicer lahko v kakšnih izrednih primerih potnik leti skozi sprednje steklo - kdo bo pa takrat odgovarjal za posledice??

A to seveda še ni vse. Problematična so tudi merila glede obnašanja na avtobusu. Priznam, da tega tudi sam nisem bil ravno vajen in tako sem kdaj pa kdaj naletel na kakšnega nergača za volanom, ki me je opozoril, da se najprej lepo pozdravi in potem pove, kam želim. Potrebe, da bi na avtobusu jedel sladoled ali hot-dog, nimam - za tistih dvajset minut vožnje seveda. Zato pa me preseneča, da imajo samo nekateri avtobusi posebno nalepko, ki označuje prepoved uporabo mobilnih telefonov. Sicer ne vem točno, zakaj naj bi jih prepovedali, ker medkrajevni avtobusi nimajo avtomatskega prestavljanja, ki bi bilo z uporabo mobilnega telefona lahko moteno (poznam celo primer, kako je enkrat šoferju mestnega avtobusa v Ljubljani “zacingljal” mobi in mu je v tistem trenutku crknil skoraj nov avtobus). Vsaj za avtobuse podjetij Alpetour, Integral Tržič in Veolia (bivši SAP) vem, da nimajo takšnega sistema. In opažam seveda, da večina šoferjev tolerira telefoniranje potnikov med vožnjo na avtobusu, tudi na avtobusih, kjer to ni dovoljeno. Seveda, če sedijo dovolj zadaj, da jih voznik ne opazi. Če pa sedijo spredaj, potem je bolje, da pustijo mobilni telefon pri miru, saj bi jih menda lahko doletela celo kakšna kazen.

Drug problem pa je tudi vstopanje in izstopanje. Znano je, da je vstopanje v medkrajevni avtobus dovoljeno pri sprednjih vratih. Do tu vse lepo in prav. Zatakne pa se pri izstopanju. Če so namreč sprednja vrata namenjene vstopanju, so za izstopanje namenjene zadnja vrata. Na večini avtobusov pa potniki izstopajo tako skozi sprednja kot tudi skozi zadnja vrata (tako ali tako imajo medkrajevni avtobusi samo dvoje vrat). Pravim: na večini avtobusov, ne pa na vseh. Samo nekateri avtobusi imajo namreč nedvoumno napisano, da je izstop iz avtobusa dovoljen izključno pri zadnjih vratih. Pa še tam prihaja do kršitve tega pravila. In ker smo potniki pač razvajeni, da če sedimo bolj spredaj, izstopimo pri sprednjih vratih, pride tudi do kakšnega neprijetnega zapleta in ostrih besed, češ kakšen neotesanec sem, če ne poznam niti osnovnega pravila, da moram izstopati zadaj. Seveda se takšen primer ne zgodi pogosto, je pa potem zoprno, ker se moraš od sprednjega dela avtobusa pomakniti do zadnjega, da lahko izstopiš.

Kar me moti pri vsem tem, je predvsem nedoslednost. Tako države kot tudi avtobusnih prevoznikov in voznikov. Kajti če se že lotijo nekih pravil, naj pač veljajo za vsa enako. Na primer: na vseh avtobusih naj bo prepovedana uporaba mobilnega telefona, brez izjeme. In na vseh avtobusih naj bodo sprednja vrata namenjena izključno za vstopanje, zadnja pa izključno za izstop iz avtobusa. Seveda mora biti na vseh avtobusih to tudi jasno označeno. Za kontrolo upoštevanja pravil pa naj država uvede zakrinkane inšpektorje, ki bodo kršilcem (tako voznikom kot potnikom) pošteno osušili denarnico. Naj se vidi, da smo pravna država, kjer je vse urejeno, kajti pravna država se začne pri majhnih stvareh. Če bomo dopuščali nedoslednost v malih stvareh, kako bomo potem lahko zahtevali red v politiki, gospodarstvu…?

Pa še to. Glede na to, da je pri prevoznikih, ki skrbijo za prevoz potnikov z Ljubljane na Gorenjsko (in obratno) prišlo lani do sprememb (Alpetour je dokončno “pojedel” Integral Jesenice, SAP pa je skupaj z mariborskim Certusom in koprskim I&I postal sestavni del družbe Veolia), bi svetoval predvsem podjetju Integral Tržič, naj vendar že posodobi svoj vozni park, sicer ga bo (dokončno) povozil čas.