Danes sem na Pop TV zasledil novinarski prispevek o tem, da naj bi se zaradi pomanjkanja denarja vsaj tri gledališča (KUD France Prešeren, Mini teater, Šentjakobsko gledališče) znašla v veliki krizi in morda tudi pred ukinitvijo. Iz samega prispevka nisem uspel izvedeti, zakaj naj bi sploh prišlo do pomanjkanja denarja oz. kdo je krivec. Je morda krivo ministrstvo za kulturo? Namreč, vsi trije teatri, ki so bili omenjeni, so z območja mesta Ljubljana. Torej so vsaj delno vezani na mestni proračun. In zanimivo je, da je ravno pred nedavnim ljubljanski župan Zoran Janković grozil, da ne bo denarja za kulturo in šport, ker naj bi slovenska vlada odškrtnila svoji prestolnici precejšen del sredstev. Zanimivo je zato, ker smo bili vajeni, da je imel ljubljanski mestni proračun v preteklosti velike presežke, zato je prihajalo do raznih škandalov, od banke SIB do znamenite vzpenjače, ki deluje šele kratek čas. Kar tudi pomeni, da so ljubljanski mestni oblastniki v preteklosti ravnali z javnim denarjem kot svinja z mehom. Sedaj pa se naenkrat pojavi Janković, ki začne tarnati zaradi pomanjkanja denarja. No, po eni strani ima celo prav, saj je znano, da je pred volitvami ogromno obljubljal, kot da ima Ljubljana proračun, primerljiv s kakšnim dosti večjim evropskim velemestom. Na primer, da bomo že leta 2008 imeli nov stadion, kjer bo znova kraljeval Srečko Katanec - pokazalo se je, da je bila to eden od trikov, s katerim je ulovil volilce, ki so jih zanimale predvsem spremembe, saj sta prejšnji županji Vika in Danica za seboj pustili pogorišče. In preveč ambiciozne obljube se hitro lahko maščujejo - kajti eno so obljube, drugo pa je realno stanje.

Toda kaj se v resnici skriva za omenjeno problematiko? Kolikor vem, je ljubljanska mestna oblast v preteklih letih obilno financirala t. i. alternativno kulturo ali “underground” kulturo, kot ji nekateri radi rečejo. Nič nimam sicer proti tovrstni dejavnosti, vendar pa me moti, da je prejšnja oblast ob tem zanemarjala t. i. “visoko” kulturo, ki je torej že dlje časa v težavah in potrebuje več sredstev.  Zato je v zadnjih letih zelo naraslo število raznih kulturnih društev, ki seveda kandidirajo na razpisu. In normalno je, da če za recimo milijon eurov sredstev na razpisu kandidira na primer sto društev, da vsako dobi manj sredstev, kot če bi jih kandidiralo recimo petdeset. Posledice so jasne. V kulturno-umetniškem društvu APZ Alojzij Mav, kjer delujem, so finančna sredstva vsako leto skromnejša. Zato smo že razmišljali o tem, da bi si morda poiskali kakšnega sponzorja, vendar vsaj za zdaj s tem slabo kaže. Zakaj sponzorirati en pevski zbor, če v končni fazi nimaš nič od tega? Še poštene reklame ti ne more narediti. Nekaj drugega bi bilo, če bi imeli gospodarski subjekti, ki financirajo kulturne dejavnosti, imeli zaradi tega določene davčne ugodnosti. Na ta način bi lahko rešili problem financiranja, ne samo kulturnih, ampak tudi na splošno civilnodružbenih institucij. Ne pa da se na stotine raznih društev odvisna zgolj od drobtinic z državne ali mestne “mize”. Takšen način je namreč ne samo zastarel in socialističen, ampak tudi ponižujoč za mnoge perspektivne kulturnike, tako ljubiteljske kot poklicne. Prav tako bi bilo utopično pričakovati, da bi društva financirali zgolj člani sami - na primer, v pevskem zboru, kjer delujem, imamo vaje enkrat tedensko in to v starem jedru Ljubljane, kjer ni tako lahko najti parkirnega prostora (če upoštevamo, da se nekateri na vaje pripeljejo z Dolenjske in Notranjske). To pomeni, da žrtvujemo ne samo svoj čas, ampak tudi denar (da ne govorim o težavah zaradi neredne udeležbe na vajah, zaradi česar izgubljamo čas, saj moramo potem, ko pridejo tisti, ki so manjkali, mnoge stvari ponavljati še enkrat).

Seveda nisem privrženec Mrkaićeve ekonomske filozofije, češ da so kulturniki paraziti, ki pijejo davkoplačevalcem kri. Kultura (v ožjem pomenu) ima pač svojo ceno in je dolgoročno zelo pomembna za slovensko samobitnost, čeprav ne prinaša dobička. Dvomim namreč, da bi recimo neki simfonični orkester lahko pokril stroške delovanja zgolj s prodajo vstopnic za koncert - pa vendar je zelo pomembno, da ga imamo (orkester namreč). Sicer v nasprotnem primeru lahko vsa gledališča, operne hiše in koncertne dvorane spremenimo v prizorišča broadwayskih mjuziklov ter komercialnih burkaških predstav dvomljive kvalitete. In ravno na tem področju bo moralo ministrstvo za kulturo razmisliti, kako naprej. Če bodo hotele mnoge kulturne institucije preživeti, bodo morale dobiti vedno več sredstev iz državne blagajne, kar pomeni posledično več davkov ali pa manj sredstev za druga področja. Državna malha pač nikoli ni dovolj polna.

Sam bom sicer ta teden prispeval svoj skromen delež eni od kulturnih organizacij in sicer MGL v Ljubljani. No, pravzaprav sem že prispeval, ker sem vstopnico že kupil. V sredo si bom namreč ogledal predstavo “Mojster in Margareta”. In sem skoraj pozabil, da je tisti dan valentinovo, ki pa ga sicer ne praznujem. In seveda upam, da bodo trije ljubljanski teatri, ki jih muči pomanjkanje denarja, vendarle prišli na zeleno vejo.