Lani jeseni sem se odločil, da se končno spravim na tečaj italijanščine. Ne samo zato, ker sicer rad potujem po Italiji in obiskujem mnoge kraje z bogato zgodovino (od Rima, Assisija in Firenc pa vse do Benetk…), pač pa tudi zato, da bi morda poskušal nekoliko bolje razumeti nekatere travme, ki jih imajo naši zahodni sosedje s svojo novejšo zgodovino. S tem ni mišljen le fašizem, ki je zlasti primorskim Slovencem povzročil veliko gorja (zakaj je bil že zastrupljen skladatelj Lojze Bratuž?), pač pa tudi njegov predhodnik iredentizem, ki je pripomogel k izgonu celo dveh slovenskih škofov - to sta Andrej Karlin (Trst) in Frančišek B. Sedej (Gorica). Karlin je kasneje postal škof v Mariboru in s tem Slomškov naslednik, vemo pa, kaj je Slomšek v 19. stoletju pomenil zlasti za štajerske Slovence, ki so bili s prenosom sedeža lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor zavarovani pred dokončno germanizacijo. Sto let po tem dogodku je štajerskim Slovencem pravico do obstoja priboril general Maister, a tudi po tem dogodku je prišlo do novega vdora, tokrat nacističnega, saj je celo “firer Dolfe” obiskal Maribor in ukazal, naj to deželo naredijo spet nemško - sledila je večletna doba strahovitega preganjanja Slovencev, ki so bili s Štajerske preseljeni v Srbijo, mnogi tudi internirani v nacistična taborišča ali ustreljeni. K sreči so mnogi domoljubi znova priborili svobodo, čeprav so mnogi, kot na primer Alfonz Šarh, za to žrtrvovali svoje življenje še pred osvoboditvijo.

A vrnimo se k Italijanom. Morda se še spomnite, koliko hrupa je pred dvema letoma dvignil razvpiti film “Srce v vodnjaku” (ali “Srce v breznu” - Il cuor nell pozzo). Pravzaprav po eni strani po nepotrebnem, saj je šlo za nizkoproračunski film, primerljiv kvečjemu s kakšnimi južnoameriškimi “limonadami”. Vendar ne smemo podcenjevati propagandne moči tovrstnih sicer trivialnih filmskih produktov - vemo namreč, kakšno moč ima dandanes rumeni tisk, ki privlači širše množice s svojo ceneno in mnogokrat tudi blefersko senzacionalnostjo. Vemo tudi, kako dandanes cveti populistična literatura - to dokazujejo prodajni rekordi “Da Vinčijeve šifre”, ki pa omenjene knjige ne bodo ponesli med svetovne klasike, saj bo hitro utonila v pozabo. In če upoštevamo, da danes cela horda upokojenk ne sme nikoli zamuditi kakšne priljubljene južnoameriške “limonade”, ki so vsak dan na sporedu, potem si lahko predstavljamo, da je tudi film “Srce v vodnjaku” pritegnil veliko pozornosti. Celo toliko, da ga je TV Slovenija brž odkupila in ga zelo hitro tudi predvajala. Po svoji dramatičnosti morda film niti ni slab, ker nudi veliko napetega dogajanja. Vendar to ne spremeni dejstva, da dogodke po drugi svetovni vojni nekako po otročje poenostavi. Vlogo glavnega negativca prevzame igralec, ki je po narodnosti Srb, film posnamejo v Črni gori, partizani se v filmu med seboj pogovarjajo v italijanščini, kar pa niti ni tako nenavadno, če pomislimo, da se celo v filmih o agentu 007, ki sicer sodijo v vrh komercialne filmske produkcije, vsi Rusi med seboj pogovarjajo v angleščini in ne v ruščini, kakor bi pričakovali. Tako film doseže končni učinek - potrditev stereotipnih predstav o dogajanju med drugo svetovno vojno in še bolj po njej, ko naj bi Slovani (”schiavi” - sužnji!) pobijali in preganjali Italijane z Istre in Kvarnerja izključno zaradi narodnosti, trupla pa zmetali v fojbe.

Toda bodimo iskreni - takšnih popačenih predstav zgodovine ne favorizira samo italijanska desnica, kot zmotno mislijo mnogi Slovenci (ki s tem računajo, da če bo v Italiji levica na oblasti, se bo zamejskim Slovencem godilo bolje). Italijanski mit o genocidu, ki naj bi ga “Slovani” zagrešili proti Italijanom, je pač splošen pojav, ki je navzoč tako rekoč v celotnem italijanskem političnem spektru. Primorski publicist Pavel Ferluga ni zaman opozarjal, da v primeru Italije lahko govorimo o “črni” in “rdeči” levici, torej o dveh obrazih iste Janusove glave novodobnega komuno(naci)fašizma. Dokaz za to je tudi sedanji italijanski predsednik Giorgio Napolitano, ki sicer izhaja iz vrst nekdanje italijanske komunistične partije, torej “rdeče” levice. Napolitano je namreč ob dnevu spomina - le-ta sicer sovpada z obletnico podpisa pariške mirovne pogodbe, od katere mineva 60 let - preživelim beguncem izrekel, kot poroča Dnevnik, “mea culpa” italijanske levice. No, res je, da se je prvi mož Italije nekoliko potresel s pepelom, vendar očitno ni mogel mimo mita, o katerem sem že spregovoril. “Že prvi val slepega nasilja, ki se je na tistem ozemlju sprožil jeseni leta 1943, je bil splet vsesplošnega pobijanja, izbruhov nacionalizma, maščevanja ter načrta za izkoreninjenje italijanske prisotnosti z ozemlja, ki je prenehalo biti Benečija in Julijska Krajina. /…/ Že takrat so obstajali impulzi sovraštva, krvoločna jeza ter slovanski načrt nasilne priključitve, ki je prevladal v mirovni pogodbi iz leta 1947 in ki je kasneje omogočil grozovite okoliščine etničnega čiščenja.” Na takšen način torej najvišji italijanski politični funkcionar opisuje “slovansko krutost”, seveda brez omembe nacističnih in fašističnih zločinov. In seveda nadaljuje: “Danes, ko smo v Italiji prekinili dolgoletni in povsem neupravičeni molk in ko se v Evropi zavzemamo za priznanje Slovenije kot prijateljske partnerice ter Hrvaške kot nove članice Unije, moramo vedno znova odločno ponoviti, da je za spravo - tako v naročju italijanskega naroda kot tudi v odnosih do drugih ljudstev - ki si jo močno želimo, potrebna resnica.” Katero resnico ima gospod Napolitano v mislih, ne vemo. Je pa pomenljivo, da si prizadeva za spravo z italijansko “črno” levico, vendar povsem mimo resnice. Gre torej za še en gnil kompromis v službi političnih interesov?

Kako sploh pojasniti stališča, ki si jih je privoščil “il Presidente della Repubblica”? Verjetno k temu največ pripomore zavest, da smo Slovenci za Italijane še vedno neki slovanski pritepenci, ki smo prišli v objem omike rimskega cesarstva nekje iz zagamanih sibirskih step. Toda če je sedanjemu italijanskemu predsedniku res kaj do resnice, potem bo moral priznati, da so zločine nad prebivalstvom italijanske narodnosti zagrešili ravno njegovi ideološki bratje iz sosednje Jugoslavije, ki so se v revolucionarni ihti znesli nad “razrednimi sovražniki”. Torej poboji in fojbe niso posledica genocida na narodnostni osnovi - kajti če bi šlo za sistematično iztrebljanje istrskih Italijanov, potem danes ne bi imeli v slovenskem parlamentu poslanca italijanske manjšine, pa tudi “svingerskega” poslanca ne bi imeli. Če smo odkriti - v fojbah (še zlasti tistih v Kočevskem Rogu) danes ležijo večinoma pobiti Slovenci. Če bi šlo torej italijanskemu predsedniku res za resnico in če bi imel “jajca”, potem bi moral tudi priznati odgovornost komunistične partije za kolaboracijo s fašizmom. Nenazadnje, italijanska politika je umazano vlogo do Slovencev odigrala že med prvo svetovno vojno, ko je Italija prestopila od sil osi k zaveznikom. In tudi med drugo svetovno vojno je uradna Italija leta 1943 kapitulirala, kar pa ni pomenilo enega sovražnika manj, saj so njihovo vlogo zasedli Nemci, medtem ko so italijanski topničarji pomagali slovenskim komunistom pri napadu na Turjak in Grčarice, kjer so ujetnike, ki so se branili pred komunističnim nasiljem, kruto pobili, italijanske vojne zločince pa nekaznovano spustili domov. Vse to veliko pove o povezavah med slovensko ter italijansko komunistično partijo, ki je imela svoje zaupnike v italijanski vojski. O tem med drugim pišeta Marcus Ferrar in John Corsellis v knjigi “Slovenija 1945″, pa tudi Angela Vode je aktivno spregovorila o tovrstni kriptokolaboraciji v knjigi “Skriti spomin” - dokaz pa naj bi bila aretacija in ustrelitev krščanskega socialista Aleša Stanovnika, ki mu je OF zagotovila “tajno” stanovanje, kamor so Italijani prišli naravnost ponj.

Kakorkoli že, govor prvega moža Italije - sicer z vsem spoštovanjem do predsednika italijanske republike - je primer političnega blefiranja, ki bi ga lahko primerjali kvečjemu z blefiranjem tistih, ki dandanes v Dražgošah proslavjajo epopejo, ki je v resnici ni bilo, in hkrati še vedno renčijo na “notranjega sovražnika”, čeprav skušajo istočasno zanikati stalinistično revolucijo. Italijani si lahko samo zadovoljno manejo roke.