Ravno znova odpret spletno stran 24ur.com in takoj mi pade v oči članek z naslovom “Hočemo hrvaško morje?”. V njem so tako navedene besede hrvaškega predsednika Mesiča, češ da je meja že določena, zraven pa je svoj lonček pristavilo še hrvaško zunanje ministrstvo, ki trdi, da Slovenija krši pomorske konvencije.

A poglejmo bolj natančn, kaj pravi Mesić. Hrvaški predsednik Stipe Mesić meni, da je meja določena, ker imamo določeno mejo s kopnega na morje. Jadran je razdeljen, če je znana izhodiščna točka na morje, je pojasnil. Po njegovo je torej arbitraža, na katero so Hrvatje resno računali še lani, povsem nepotrebna, saj je vendar vse jasno. Res zanimiv obrat v stališčih, hkrati pa nič kaj presenetljiv. Za Hrvate je jasno, da bodo branili svoje interese na vsakem koraku in se bodo pripravljeni obrniti za 180 stopinj, če jim bo to ustrezalo. Podobne izkušnje smo v zgodovini imeli z Italijani - se še spomnite, kako so med prvo svetovno vojno najprej delovali na strani centralnih sil, nato pa so sredi vojne zamenjali stran? Za svoje spreobrnenje so bili seveda primerno nagrajeni, saj jim je Zahod dovolil dokončno priključitev Primorske, Istre, Reke in kvarnerskih otokov. Med drugo svetovno vojno, ko so kot okupatorji zasedli še en del slovenskega ozemlja, pa so po kapitulaciji Italije brž javno stopili na komunistično stran in opravili umazano delo - pomoč pri napadu na Grčarice in Turjak, s čimer so si prislužili odhod domov, ne da bi bil katerikoli fašistični zločinec obsojen za svoje zločine. A pustimo zdaj Italijane, govorimo o Hrvatih. Zakaj je sploh prišlo do najnovejšega zapleta glede meje v Istri? Do zapleta je prišlo, ko je hrvaška vlada podaljšala koncesijo naftnemu koncernu Ina za raziskovanje naftnih in plinskih nahajališč v severnem Jadranu, na kar se je Slovenija odzvala s protestno noto, saj meni, da bi Hrvaška posegla na območje Jadrana, ki še ni razmejeno. Hrvaško zunanje ministrstvo tako meni, da si Slovenija prizadeva za delitev celotnega Jadranskega morja, s čimer krši konvencijo Združenih narodov o pomorskem pravu. In to še ni vse: o nameri Slovenije namerava Hrvaška obvestiti tudi Bruselj. Neprijetna zadeva, da ti nekdo podtakne slabe namene, še bolj pa to, da te gre tožarit v Bruselj, češ da se ena od članic Evropske unije, ki je ravno prišla v evro-območje, obnaša balkansko.

Toda ali je meja res določena, kot trdi Stipe Mesić? V svojem mnenju še vedno dopušča sporazumno rešitev s pomočjo mednarodnih institucij. Pravzaprav pa me je razveselilo uradno stališče Slovenije, da razmejitev še ni končana - čeprav se je verjetno to nanašalo le na morsko mejo, ne pa tudi na kopensko. Toda dejstvo je, da morske meje ni mogoče določit brez dokončno določene kopenske meje, ki je v Istri vedno vzrok sporov (zato so ribiške vojne v Piranskem zalivu vsako leto avgusta nekako že del tradicije). Gre namreč za južno mejo občine Piran, ki ne ustreza dejanskemu stanju, saj je v zgodovini vedno potekala po sredini Savudrijskega polotoka, njen stik z morjem pa je na južni strani savudrijskega svetilnika. In ta meja formalno ni bila nikoli spremenjena oz. premaknjena na Dragonjo. Zakaj so se jugoslovanski veljaki v resnici odločili za nelegalen in nelegitimen premik meje na sever, ne bomo nikoli izvedeli. Dejstvo pa je, da je bila Savudrija ves čas del piranske občine, tudi prebivalstvo je bilo tam večinoma slovensko.

A poglejmo še natančneje: meja v Istri je bila namreč po drugi svetovni vojni najprej povsem odvisna od mednarodnega dogovarjanja. S pariško mirovno pogodbo je bila Istra uvrščena v cono B Svobodnega tržaškega ozemlja. Južna meja cone B je tedaj potekala po reki Mirni in je bila zadnja mednarodno priznana meja v Istri. Leta 1954 je bilo Svobodno tržaško ozemlje razpuščeno z londonskim memurandomom, ki je ravno tako prepovedoval spreminjanje notranjih meja (tako kot pred njim pariška mirovna pogodba in osimski sporazumi). In kolikor vem, so mednarodne pogodbe za vse države podpisnice obvezujoče - takrat je bila podpisnica Jugoslavija. To tudi pomeni, da je bilo premikanje mej v neskladju z mednarodnimi pogodbami. In ravno to so dejstva, ki bi jih morala Slovenija predložiti v primeru mednarodne arbitraže. Kajti če bi bila vrnjena stara meja občine Piran, ne bi bilo težav ne s Piranskim zalivom, ne z morsko mejo, ne z zaselki ob Dragonji. In lahko rečem, da smo imeli srečo, da Hrvatje niso ratificirali škandaloznega sporazuma Drnovšek-Račan, ki bi dokončno pravniško zabetoniral mejo na Dragonji (v času socializma sploh ni bila postavljena točno na Dragonjo, ampak malo južneje od nje, torej na južno stran katastrske občine Sečovlje, kar pomeni, da je kasneje nekdo mejo poljubno premikal!!).

Skratka, sedaj je na vrsti Slovenija, da brani svoj interes. Tu ne gre ne za nafto, ne za nelegalna školjčišča, ne za ribiče, ne za Jorasa, ne za zaselke - gre za veliko usodnejše zadeve. Slovenija mora braniti in se preko mednarodnih pravnih mehanizmov zavzeti za to, kar ji pripada. Hlapčevstva je bilo doslej preveč, bo v prihodnosti drugače?