Mesec januar je že po tradiciji namenjen obujanju spominov na slavno dražgoško bitko. No, lepo, da imamo tudi Slovenci svojo epopejo, tako kot imajo Grki Iliado, ki pripoveduje o zavzetju Troje. Le da je problem naše epopeje nekje drugje - da gre na žalost za umetno ustvarjen mit, ki ima na žalost precej drugačno oz. precej bolj tragično resnično ozadje. Zato se sprašujem, kaj neki je obrambni minister dr. Karl Viktor Erjavec mislil, ko je dejal, da  je “mali narod bojeval dražgoško bitko in v nič razblinil mit o nepremagljivi vojski tretjega rajha”. Pravzaprav niti sam ne vem, v čem je veličina te bitke - vsaj kolikor mi je pravil neki zgodovinar srednjih let, ki je zgodovino študiral v Ljubljani, je dr. Metod Mikuž imel precej kritičen odnos do dražgoške bitke, saj naj bi bil to šolski primer taktično povsem zgrešenega bojevanja. A to še ni vse. Dejstvo je namreč, da je vas Dražgoše tistega usodnega leta zaznamoval predvsem pokol, ki ga je izvršila nacistična soldateska nad nedolžnimi vaščani, potem pa vas požgali. To je seveda le eden od nacističnih zločinov na naših tleh. Na žalost pa imajo levji delež pri tem ravno partizani, ki bi morali vedeti, da v tem primeru niso imeli velikih možnosti za zmago v tej bitki, saj so se morali umakniti proč, in da se bodo v primeru umika Nemci znesli nad vasjo. Breme maščevanja pa so nosili vaščani - najmanj 41 je bilo ubitih na samem kraju, ostali pa so bili odpeljani v internacijo. Lahko bi rekli: zločinsko in strahopetno početje.

Ravno ti razlogi so me prepričali o zlaganosti dražgoške epopeje. In zato je še toliko bolj nesmiselno, da se na tem mestu vsako leto prireja nekakšna veselica z maškarado, da ne omenjam zlaganih, že stokrat slišanih govorov. Tokrat se je pustil na tak način ponižati član vlade, obrambni minister dr. Karl Erjavec. “Pri tem ne smemo pozabiti, da se je naša prihodnost tlakovala tudi v Dražgošah pred 65 leti. Če bi to pozabili, bi rušili slovenski ponos, zato moramo gojiti verodostojen odnos do dražgoške bitke,” je v slavnostnem govoru poudaril minister.  Se je zavedal, kaj je govoril?  Težko verjetno.  Le kaj ima neka neposrečena bitka, kjer zmagovalca ni bilo, opraviti z globalnim zlomom nacizma?  Prav dosti ne.  Čeprav sam na splošno podpiram boj proti okupatorju.  V  Dražgošah bi morala biti kvečjemu  žalna  komemoracija za pobitimi vaščani, ne pa veselica. Nekaj podobnega bi moralo biti tudi na Osankarici, kjer je bil izdan Pohorski bataljon, ki pa je bil izdan. In “zdrave sile” še danes lepo molčijo, kdo ga je v resnici izdal. In sam nisem doslej našel nobenega znanstvenega članka, ki bi dokazal, da je bila dražgoška bitka res odločilna za obstoj Slovenije in Slovencev. Sem morda pričakoval preveč?

Ob tem se postavlja tudi vprašanje, zakaj se je Erjavec sploh spustil v to godljo. Morda sluti, da so mu dnevi v vladi šteti, saj se je dejansko precej bolj zadrgnil z oklepniki kot pa minister Bručan s helikopterji, zaradi česar se lahko zgodi, da bo po Drobniču naslednji, ki bo frčal z ministrskega stolčka. Dejstvo je namreč, da si DeSUS želi pridobiti nazaj levo usmerjene volilce, zato se poslanci DeSUS dostikrat obnašajo, kot da ne bi bili člani vladne koalicije, kar v zadnjem času še posebej velja za Franca Žnidaršiča. Povsem verjetno je, da bo Janši uspelo izpeljati mandat do konca tudi brez DeSUS. Kajti če dobro pomislim, Erjavec res ni bil najboljša rešitev za obrambno ministrstvo, ki je tako dobilo na svoj vrh doktorja prava, ki je zamenjal že tri stranke. Seveda bi bila zamenjava neprijetna glede na to, da je Erjavec predsednik DeSUS - in Janša bo moral dobro razmisliti, kako naprej.