Priznam, da vsaj zadnje dve leti ne gledam več košarke po televiziji. Prvi razlog je morda v tem, da nimam več toliko časa, drugi pa je morda manj banalen, pa zato toliko bolj boleč: namreč po vsem tem, kar se dogaja z našim edinim košarkarskem evroligašem KK Union Olimpija, se lahko samo držim za glavo. Potem ko je lani prišlo do neuspešnega poskusa saniranja kluba s pomočjo korporacije Modul Group, je nato potapljajočo se barko prevzel Zmago Sagadin in rešil klub pred popolno katastrofo. Nato se je v novi sezoni znova vrnil Tomo Mahorič, ki pa je klub spet predčasno zapustil, mesto trenerja pa je prevzel mladi Gašper Okorn, ki je sicer pokazal veliko znanja, vendar z zmedeno ekipo pač ne moreš zmagovati. Union Olimpija je pod njegovim vodstvom sicer pokazala nekaj dobrih predstav, a še zdaleč premalo, da bi lahko konkurirala močnim evropskim klubom. Kazalo je sicer, da bo prišlo do kakšne rešitve - novi sponzorji in morda kakšna nova okrepitev. Ni bilo ne enega, ne drugega. Še več, ekipo zapušča Marko Milič, ki sicer začasno odhaja v Madrid do konca sezone, Olimpija pa je doživela prav uničujoč poraz proti Partizanu. Temu se reče razprodaja ugleda, ampak kaj drugega ni bilo za pričakovati. Nenazadnje so že vsi z mislimi pri novi sezoni, na katero se bo treba zelo dobro pripraviti. Dejstvo je namreč, da Olimpija potrebuje reforme. Ne samo pri trenerju in košarkarjih, tudi pri organizaciji in financah, čeprav bo očitno večno obsojena na dejstvo, da je med evroligaši klub z najnižjim proračunom, zaradi česar je morala v boj z mladimi še neuveljavljenimi košarkarji, ki so si v ekipi dvignili ceno in nato ušli drugam. Zato KK Union Olimpija nikoli ni mogla zgraditi trdnega jedra ekipe, niti si ni mogla privoščiti kakšno uveljavljeno ime.

Morda se boste še spomnili, kako se je leta 1997 tedaj še Smelt Olimpija prebila do finalnega obračuna tedanje evrolige pod okriljem FIBA. “Zeleni tim gre v Rim!” smo tedaj vzklikali košarkarski navdušenci. Bili so izločevalni boji na vse ali nič, pa naj bo to s klubi, kot je Steffanel iz Milana (kjer je igral naš rojak Gregor Fučka) ali pa s Cibono iz Zagreba. Nato je prišel slavnostni trenutek, ko je ekipa pod vodstvom Zmaga Sagadina in pomočnika Toma Mahoriča dosegla tako željeni cilj: final four v Rimu. In tega uspeha Olimpija ni nikoli več ponovila, čeprav je bila kar nekajkrat zelo blizu. Če se ne motim, se je v finalu štirih pomerila z Olympiakosom, Barcelono in Asvelom, na koncu pa zasedla tretje mesto, kar je bil odličen uspeh. Spomnimo se, kako so se na parketu borili Ivica Jurković, Marko Milič (oba tudi letos v ekipi Olimpije), pa Darren Henrie, Arriel McDonald, Rašo Nesterović, Vladimer Stepania, Mario Kraljević, Jaka Daneu, Roman Horvat, Dušan Hauptman, Marko Tušek, Slavko Duščak… Morda sem še koga izpustil. In kar nekajkrat je bila tudi kasneje Olimpija blizu podobnega uspeha, čeprav se je morala večkrat tudi boriti za obstanek. Spomnim se tistega februarja leta 1998, ko smo ravno z avtobusom prišli z ekskurzije v Münchnu na počivališče Hrušica pri Jesenicah. Bilo je pozno zvečer, tam so nas počakali eni kolegi, ki so povedali, da je Union Olimpija “zvozila”. Mislim, da je igrala s KK Pau Orthez, ki je bil vedno zelo neprijeten nasprotnik za Ljubljančane. Toda lahko rečemo, da se je KK U. Olimpija vedno nekako pobrala, čeprav je tudi res, da se je v času Zmaga Sagadina precej zadolževala, kar je nato prišlo na dan v obliki davčne afere. In bilo bi škoda, da bi zaradi neracionalnega gospodarjenja sedaj prišla na kant, tako kot pred leti Krka, ki je sedaj daleč od svoje stare slave. Tudi Pivovarna Laško, ki se je tudi prebila v evroligo z minimalnim številom aktivnih igralcev (Sani Bečirovič, Mileta Lisica, Aleš Kunc, Ervin Dragšič, Goran Jurak, Miljan Goljović…), je povsem v ozadju.

Velika tragedija bi bila, če bi izgubili še edinega evroligaša v elitni evropski skupini. Države z močnimi klubi, kot so Grčija, Španija, Italija, Francija in Turčija, imajo tako rekoč že zagotovljena štiri mesta v evroligi. Res je, da je Real Madrid nekako izpadel iz evrolige, kjer od španskih klubov nastopajo Unicaja Malaga (ki je tudi prva na lestvici v španski prvi ligi), pa Barcelona, Juventudo in Tau Ceramica. Spominjam se, da so nekdaj v evropskih ligah (evroliga, Koraćev pokal, pokal Saporta) igrali klubi, kot so Estudiantes, Caja San Fernando, TDK Manresa, Pamesa Valencia, pa že uveljavljeni Real Madrid, Barcelona in Tau Ceramica (aka Tau Vittoria aka Taugres). Še bolj zanimiva je francoska lestvica, kjer je Pau Orthez trenutno šele enajsti od dvajsetih prvoligaških klubov, Asvel pa je na petem mestu (nekdanji velikan Limoges je tako rekoč celo izpadel). Potem pa še italijansko prvenstvo, kjer na vrhu kraljuje Montepaschi Sienna, sledi mu VidiVici Bologna (poznamo ga pod imenom Kinder Virtus), sledita pa dva nekdanja evroligaša iz druge polovice devetdesetih let Armani Jeans Milano (ex-Steffanel) in Varese. Climamio Fortitudo Bologna je šele na osmem mestu, sledi mu Benetton Treviso. In ravno nacionalna prvenstva dostikrat odločajo, kdo se bo uvrstil v evroligo. Slovenska liga se na žalost ne more primerjati z močnimi ligami prej omenjenih držav, zato pa je vse odvisno tudi od nastopov v jadranski ligi, kjer pa, po pravici povedano, slovenski klubi ne blestijo ravno. Zato bi bila škoda, da bi izgubili edinega evroligaša. Toda včasih kakšno leto pavze prav pride.

Kaj naj torej stori Olimpija? Vsekakor mora zdržati do konca sezone in se boriti za obstanek. In že zdaj bo treba načrtovati za novo sezono in urediti finance - ne pa takrat, ko se sezona že začenja in so dobri igralci že dobili klube. Najverjetneje bo treba znova prevetriti klubsko opravo. Kajti ta trenutek klub potrebuje dobrega gospodarja, ki mu bodo tudi sponzori zaupali. In nenazadnje - izplača se le dolgoročno delo, torej graditi klub z mladimi in talentiranimi košarkarji. Sicer bomo tako kot v smučanju tudi v košarki imeli le še Potočko Zijalko.