Vsaj tako trdi dr. Spomenka Hribar, kakor sem jo slišal v oddaji Trenja danes. Glede na to, da sam končujem študij teologije (kot laik, seveda), sem začel razmišljati, kaj je tako prekleto narobe s teologi, da ne bi smeli biti zaposleni v državnih službah. In bolj ko sem razmišljal, bolj nelogična se mi je zdela njena trditev. Konec koncev bi Spomenki to trditev lahko oprostil glede na to, da je zelo nagnjena k dramatiziranju in pretiravanju. A če je postavila nek izziv, pojdimo do konca?

Najprej mi je njena izjava nekoliko zasmrdela po starih dobrih časih  samoupravnega socializma.  Spomnimo se: tedaj teologov-laikov tako rekoč ni bilo. Pa tudi če bi bili, bi bili obsojeni na to, da bi čistili sanitarije, kajti teološka izobrazba je bila nekdaj nepriznana, če pa si jo že imel, si bil avtomatsko državni sovražnik, seveda z “brezplačnim” spremstvom Udbe. A pojdimo naprej - koliko teologov je dejansko zaposlenih v državni upravi? Tega sam ne vem. Vem samo za dva tiskovna predstavnika ter enega, ki deluje v kabinetu predsednika vlade. In ko je bila lani v časopisu Dnevnik opravljena nekakšna analiza tiskovnih predstavnikov iz vseh vladnih sektorjev (ministrstva in druge službe), je lahko bralec ugotovil naslednje, da teološka izobrazba sama po sebi ni sporna, konec koncev je od človeka odvisno, kako opravlja svojo službo. In zato je recimo tiskovna predstavnica na ministrstvu za pravosodje Mojca Hardi dobila pohvalo, medtem ko je bil Tomaž Hrastar z ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano deležen precej ostre obravnave. To seveda dokazuje, da v državnih službah ne velja toliko izrek “Povej mi, kakšno izobrazbo imaš, in povem ti, kdo si.”

Dejstvo je, da je teološka izobrazba nekakšna posebnost, saj je ne moremo šteti niti med zgolj družboslovne, niti med humanistične znanosti. Nekateri nasploh odrekajo teologiji status znanosti, saj naj bi delovala proti sami znanosti in razumu, vendar je to predvsem ideološki predsodek. Kajti če bi se dosledno oprijeli meril, ki veljajo za naravoslovne znanosti, potem bi morali status znanosti odvzeti tudi filozofiji. Teologija je posebnost tudi zato, ker nikoli ne more biti neka splošna in nevtralna, ampak je vedno določena. V našem prostoru je tako mišljena predvsem krščanska - katoliška teologija. Pa naj gre to za sistem ali kot študijski program. Študijski program teologija pa močno presega predsodke, da gre zgolj za učenje že vnaprej napisanih verskih resnic. Ravno nasprotno. Študijski program je obogaten z mnogimi znanostmi, od filozofije, sociologije in psihologije pa vse tja do pedagogike in prava. Gre torej za srečevanje človekovega razuma na eni strani ter božjega razodetja na drugi.

Težava teologije pa je morda v tem, da nudi neko zelo splošno izobrazbo, zaradi česar teolog-laik ni avtomatsko usposobljen za noben poklic. Pravnik na primer lahko postane odvetnik, sodnik, tožilec ali pravni svetovalec. Normalno je, da teolog ne more biti odvetnik, zdravnik ali kakšen drug specifičen poklic. Toda dandanes poznamo veliko služb, kjer izobrazba dejansko ni točno določena, pač pa nudi samo oporo pri delu. In to so razne vodstvene, tajniške in podobne službe, kjer mora človek imeti primeren talent in veselje, da lahko to službo opravlja. Za novinarja na primer danes nikakor ni obvezno, da mora imeti diplomo iz novinarstva, saj lahko svoj posel obvlada tudi brez tega. Problem novinarstva v praksi je namreč v tem, da mora novinar pokrivati neko področje, ki ga mora dobro poznati, kar pa mu študij novinarstva na žalost ne more dati. Tudi v založbah, knjigarnah in knjižnicah niso zaposleni samo diplomirani bibliotekarji. Teolog se mora v tem segmentu pač sam boriti za svoje mesto v družbi, odkriti in razviti mora svoje talente ter se po potrebi že v času študija angažirati na področju, ki bi ga kasneje poklicno opravljal. S tega stališča je teolog lahko strokovnjak za vse ali pa za nič. Sam sem slučajno izbral novinarstvo za svoje področje in z njim se aktivno ukvarjam že dobrih sedem let.

Vidimo torej, da s tega zornega kota teološka izobrazba ni nič sporna. V Evropski uniji zaposlovanje teologov v državni upravi ni nobena redkost, celo v tradicionalno laični Franciji ne. Tudi če bi se v primeru trditve dr. Hribarjeve sklicevali na sedmi člen ustave RS, je treba reči, da gre pač za laike in če bi hoteli dosledno uveljaviti strogo ločitev Cerkve od države, potem bi morali vsem, ki so se na popisu leta 2002 izrekli za katoličane, dosmrtno prepovedati kakršnokoli zaposlitev v državni upravi. Seveda bi bil to škandal brez primere, v mednarodnem merilu pa sramota za našo državo, če bi se to v resnici zgodilo glede na to, da so nekateri že razmišljali o tem, da bi bi bilo treba strogo prepovedati nošenje verskih simbolov v javnosti (zanimivo, v istih krogih razmišljajo o legalizaciji marihuane).

Morda je poanta trditve “tovarišice” Hribarjeve v tem, da teologi dobivajo državno plačo. In kaj potem, če jo dobivajo? Pozablja, da niso vsi teologi katoličani in zato člani Cerkve - sam sem imel priliko spoznati tudi kakšnega agnostika ali ateista med študenti teologije, pa celo pripadnike drugih verskih skupnosti. Če je morda sporno to, da katoličan dobiva državno plačo, pa naj se vpraša, ali je Slovenija država vseh državljanov ali pa so iz nje izločeni vsi verni? Mimogrede: vojaški vikar dr. Jože Plut je zaposlen v vojski in ima tudi polkovniški čin, “slučajno” je tudi duhovnik, ki skrbi za duhovno oskrbo v vojski. A vendar ima tudi primerno vojaško izobrazbo, saj se je med drugim izobraževal v Londonu in nato doktoriral s tega področja. In duhovna oskrba v vojski je pomembna zadeva, česar so se celo vrhovi nekdaj vladajoče LDS dobro zavedali, zato (z izjemo kakšnega Kacina) pred leti niso nasprotovali uvedbi duhovne oskrbe v slovenski vojski.

Kakorkoli že, dr. Spomenka Hribar je s svojo izjavo ponovno brcnila v temo. O sami temi na Trenjih (Cerkev in denar) pa bom kaj več napisal v naslednjem prispevku.