Glede na to, da jutri odidem za nekaj dni v Pariz, sem se odločil objaviti pismo najstnika, ki sem ga dobil z neke druge spletne strani. Gre pa za to, da izhaja iz verne družine, vendar je pač v letih, ko je njegova verska rast nekoliko v krizi. Jezikovno sem pismo nekoliko polepšal. Slika je vzeta s spletne strani Lifeteen.


Sem 16-letni Ljubljančan, izhajam iz verne družine. Pred dvema letoma sem bil pri birmi, vendar tudi po birmi nisem nehal hodit k maši. Na žalost je naša župnija precej mrtva, kar se mladine tiče. Težavo pa imam zaradi obiskovanja maše. Moji starši namreč vztrajajo, da je treba k maši v nedeljo zjutraj, vendar se meni ne da zgodaj vstajati, ker imam že tako ali tako dovolj zgodnjega vstajanja čez teden in se vsaj konec tedna lahko naspim. Zato sem se odločil, da hodim ob sobotah, vendar je spet problem, saj je dolgočasno, poleg tega sem edini najstnik tam (morda je še nekaj otrok, v glavnem pa so upokojenci). Pridigo skoraj preslišim, ker mi je brez vezna. Pa tudi petje ni za nikamor (rajši bi poslušal vsaj nekaj bolj umetniškega, če že mladinske glasbe ni, kot pa neko fušanje…). Sam sem sicer že nameraval hodit ob sobotah k frančiškanom, kjer imajo LifeTeen, vendar mi starši ne pustijo. Pravijo mi, da moram hodit k maši v svoji domači župniji, ne pa drugam. Sam se z njimi ne strinjam, vendar jih nikakor ne morem prepričat. Ne vem, kaj naj naredim. Razmišljam, da bi kar nehal z obiskovanjem maše. Zdi se mi, da bi to doma lažje sprejeli kot če bi hodim drugam.

drejc

Dragi Drejc, najprej čestitke za pogum, ker si se odločil, da boš tudi po birmi živel kot kristjan. Za mnoge je na žalost birma konec vsega, čeprav bi moral biti to šele začetek. Videti je, da se za to lahko zahvališ tudi svojim staršem, kajti kolikor sem uspel razbrati, ste nekdaj skupaj hodili k maši. Družinsko obiskovanje maše in molitev v družini sta danes redkost. Sam dostikrat opažam, da starši dostikrat le pripeljejo otroke k maši, potem pa jih spet pridejo iskat. Takšen zgled seveda nekako učinkuje do najstniških let, potem pa ne več, saj se začnejo otroci spraševat, zakaj oni MORAJO hodit k maši, staršem pa ni treba. Ti pa si bil nekako obvarovan pred tem - in to je veliko.

Najprej se vprašajva, kaj sploh je maša. Za mnoge je zgolj zapravljanje časa, za druge spet dolgčas. A dovolj je, da vemo, kaj maša pomeni za kristjane. Za nas je to živo srečanje s Kristusom, ki obnavlja svojo daritev v podobi kruha in vina. Seveda še prej spregovori po besedi iz Svetega pisma. Pri vsaki maši se srečujemo s Kristusom, in ga prejemamo preko obhajila. Ravno zato je obisk nedeljske maše (poleg zapovedanih praznikov) za kristjana dolžnost, sicer sčasoma izgubi povezanost z Jezusom. Verjamem, da se beseda “dolžnost” sliši precej grdo, ker spominja na prisilo. Toda obisk maše bi moral biti predvsem kot obisk svatbe - verjetno si se veselil, ko si obiskal kakšen žur. In maša je lahko takšen “žur”, kjer lahko obeduješ z Jezusom.

Toda zate je očitno problem hoditi k maši v domači župniji. Da imaš težave z vstajanjem zjutraj, popolnoma razumem - mlad človek potrebuje dovolj spanja, poleg tega je v naši družbi že nekako v navadi, da se v soboto mladi zabavamo pozno v noč. Zato je tudi razumljivo, da greš ob sobotah zvečer k maši in ne v nedeljo zjutraj. A kot sem uspel razumeti, te sobotna maša nekako ne pritegne, te ne nagovori. To pa zato, ker ti je govorica skupaj z obredjem nekako nezanimiva. Čutiš se nebogljen, sam, osamljen v tisti množici ljudi, ki so veliko starejši od tebe. Ne zmoreš doživeti srečanja z Jezusom. Ravno zato je bila tudi uvedena maša Lifeteen, ki jo omenjaš. Tam mladi sodelujejo pri maši in tudi govorica duhovnika je bližja mladim. Verjamem tudi, da je veliko lažje poslušati pravo ritmično popularno krščansko glasbo kot pa ljudsko petje, ki je lahko zelo lepo, če je pesem res zapeta iz srca, a kot vidim, mladih ne nagovori preveč. In razumljivo je, da te vleče drugam, in to tja, kjer je verjetno tudi tebi primerna družba. Kajti krščansko življenje je predvsem življenje v neki skupnosti, pa naj bo to družina, župnija ali kakšna posebna skupina. Za tvojo rast v veri je pomembno, da nisi “brezdomec” v Cerkvi, zato ti LifeTeen tudi sam priporočam, posebej še zato, ker je v tvoji bližini (tvoji vrstniki iz drugih slovenskih mest na žalost nimajo te sreče, tega se zavedaj). Poskusi to povedati tudi tvojim staršem - menim, da bodo še vedno raje videli, da greš k frančiškanom kot če nasploh nehaš hodit. Jih pa moraš tudi razumeti - verjetno so bili vzgojeni v tradicionalnem krščanstvu in zato tudi vztrajajo, da ostaneš v domači župniji.

Želim ti veliko rasti v veri in da bi našel svoje mesto tam, kjer se čutiš sprejetega.