Ker so prazniki mimo, sem se odločil za dieto. Ločevalno. To pomeni, da si na vsake štiri dni zvečer privoščim tortico in vegetarijansko pico za kosilo. No, ampak ravno zaradi ločevalne diete imam potem precej hude skušnjave, ko se spomnim na burek, pleskavico s kajmakom, pa na zapečen kruh, ocvirkovo potico… Mnjam… Pa seveda na pivo in vino.


Ravno glede vina pa sem se danes domislil, da bi po koncu diete za zbrano družbo naredil degustacijo različnih sort vina. Izbral sem si istrska vina iz preprostega razloga - ker jih imam najraje in ker me spominjajo na dneve uživanja ob morju. Ni boljšega kot piti domačo kapljico iz tistega okolja, ker se res prilega klimi in ambientu (to ne pomeni, da ostalih vin ne cenin - prav nasprotno). Še zlasti izstopata avtohtoni sorti - to sta refošk in malvazija. Pa tudi rumeni muškat se lahko sklicuje na svoje istrske korenine. Doslej sem bil že dvakrat na degustaciji istrskih vin v Padni in je bilo res odlično, čeprav so ponudili za degustiranje samo tri sorte. Bil pa sem tudi na degustaciji vseh vin podjetja Vinakoper na turističnem sejmu v Ljubljani. In sem bil zaradi vseh tistih zaužitih vzorcev pijan ko macola.

Kaj predlagam? Najprej avtentično okolje (najraje nekje v zaledju Kopra v kakšni istrski koči, najlepše je poleti zvečer nekje zunaj). Pa da ne boste avtomobila vozili. Pripravi naj se precej velika miza, na sredini mize naj bo velika košara s koščki kruha. Najbolje je, da je res kakšen dober in dobro zapečen, da kar hrusta. Zraven je skleda s koščki sira, najraje imam tistega, ki ima velike luknje (oprostite, ker se na sire ne spoznam). Sir naj bo polit z deviškim olivnim oljem ali pa naj bo posoda z oljem posebej, da se vanj lahko pomaka košček sira ali kruha (nevtraliziranje okusa prejšnjega vinskega vzorca). Zraven naj bosta dva vrča, eden prazen (za odvečne vzorce, ki jih degustatorji ne spijejo do konca) in eden poln vode (za poplakovanje kozarcev). Seveda so zraven tudi primerni vinski kozarci.

Sedaj pridejo na vrsto vzorci. Ne vem sicer, ali je najprej primerneje zaužiti bela ali rdeča vina. Recimo, da so najprej na vrsti bela. Tako sem izbral naslednje: malvazija, chardonay labor, chardonay ricorvo, sivi pinot, sauvignon, rumeni muškat, sladki muškat. Od rdečih vin pa sem izbral: refošk, merlot, cabernet-sauvignon. Vsa našteta vina so na voljo tudi v paketu vrhunskih vin podjetja Vinakoper. Vzorci belih vin tu sicer prevladujejo, a nič ne de. Razmerje je sedem proti tri v korist belih, skupaj torej deset vzorcev. Če bi začeli z belimi, bi morali začeti s suhimi in potem iti proti sladkim sortam (med vzorci seveda ni nobenega desertnega vina, ki bi imelo oznako “sladko”, je pa sladki muškat “posladko”). Malvazija je morda še najbolj značilna istrska sorta med belimi vini. Ponavadi ima izrazit sadni okus. Če jo kupujete “na veliko” v kakšnem vinotoču, pa vam toplo svetujem, da se odpravite v Šavrinska brda (zaledje Kopra), torej bolj v hribe, kjer bo lažje najti kvalitetno malvazijo pri kakšnih bolj izurjenih vinogradnikih, medtem ko boste najboljši refošk našli bolj v obmorskih legah. Zgodilo se mi je že, da sem pri enemu kmetu v neposredni bližini Izole kupil odličen refošk, medtem ko je bila malvazija bolj povprečna (zelo temno rumena in še nekoliko preveč kisla). Kakorkoli že, malvazija je res domače vino v pravem pomenu besede in jo hitro izda njeno istrsko poreklo, posebej pa se prileže k morskim jedem, belemu mesu, primerna pa je poleti za dober “špricer”, ker res odžeja (ampak seveda ne buteljke, da ne bo pomote).

Toda za vsako degustacijo se spodobi, da gremo po vrstnem redu in vina ne zaužijemo takoj. Najprej, ko natočimo kozarec, si pozorno ogledamo barvo in bistrost vina, da kasneje lahko primerjamo sorte med sabo in tudi na oko ocenimo kakovost. Nato začne delovat naš nos - vinska aroma ravno tako pove veliko. Še posebej takrat, ko kozarec nekoliko narahlo “zavrtimo” in se vino v njem razburka. Šele potem pride na vrsto okušanje. Seveda s celim jezikom, da zaznamo celoten spekter okusa vina. Glede na to, da ponavadi okušamo že zrela vina, je pomemben tudi po-okus. Po zaužitem vzorcu je primerno popiti malo vode, pa kakšen košček kruha in sira se lahko pojé. Tako bolj po domače. Pri okušanju pa mora seveda delovati domišljija. Na kaj nas posamezno vino spominja? Gozdni sadeži? Jabolka? Melona? Hruške? Zelišča? Bezeg? Borovnice? Karamela? Mandlji? Akacija?