V zadnjih 24 urah se je zgodilo toliko stvari, da bi jih težko opisal. No, pa vseeno. Na netu preberem, da je za posledicami možganske kapi umrl župnik Karl Jošt, ki je bil osumljen spolne zlorabe mladoletnih oseb. A ni dočakal konca sojenja, s tem pa lahko samo ugibamo, kaj je v resnici imel na vesti. Da je spolna zloraba mladoletnih oseb, še posebej pa otrok, zelo hudo dejanje, ni dvoma, res pa je tudi, da je danes obtožb glede pedofilije veliko in je težko razločiti, kdo je res kriv in kdo ne. Pokojni župnik je svojo resnico odnesel v grob, sedaj mu lahko sodi samo Bog. Pustimo ugibanja, ali je morda storil samomor ali pa mu je nekdo “pomagal na oni svet”. Je pa po svoje zgovorno, da se je ena izmed žrtev odločila, da se oglasi, in čeprav je dejanje v zvezi z njo zastaralo, je opogumila ostale žrtve. Škoda pri vsem tem pa je, da so se v to zgodbo vmešali razni manipulatorji in mrhovinarji (najbolj izstopa znana sekta, ki gradi svoj imidž na propagandi proti Cerkvi).

Presenetila me je tudi novica, da ima Izola novega župana. “Končno,” sem si rekel. Čeprav je tudi res, da odločitev še ni dokončna, kajti kolikor poznam Bredo Pečan, bo šla v tem boju do konca, pa čeprav do evropskega sodišča za človekove pravice. Kajti konec koncev gre za čast in ne bo z lahkoto priznala, da je za nekaj glasov izgubila volitve.

Če me je razveselila novica iz Izole, pa me žalosti dogajanje v zvezi s helikopterskem reševanjem, ki ima že prav tragikomične razsežnosti. Čudim se, zakaj je bilo treba aktualnemu ministru za zdravje A. Bručanu takoj po zavrnitvi interpelacije zamenjati helikopterskega prevoznika. A ni poanta v zamenjavi, pač pa v tem, da ni bilo ne razpisa, ne pogodb. Lepo po domače, “pod mizo”. In sedaj se mu naglica vrača kot bumerang, saj bo novi helikopterski prevoznik v petek prenehal z aktivnostjo.  Kaj pa zdaj? Sedaj je sicer objavljen razpis, a napak za nazaj ni mogoče popraviti. Bručan si je tako naredil medvedjo uslugo, saj je izgubil zaupanje celo tistih, ki to vlado podpirajo.

Pomudimo se še nekoliko pri Cerkvi. Danes sem imel priložnost primerjati prvo stran slovenskih dnevnikov. Ljubljanski Dnevnik je z mastnimi črkami na prvi strani objavil, da naj bi RKC oz. mariborska nadškofija “pokasirala” ogromno odškodnino od države. Zanimivo, da te novice na prvi strani Dela sploh ni bilo, drugod je bila morda bolj obrobna. Šlo pa je za izvensodno poravnavo, ki je bila za državo veliko bolj ugodna, saj je bila tako izplačana samo tretjina zahtevanega zneska. Da ne bo kakšnega odvečnega filozofiranja o požrešni RKC: mnogi cerkveni objekti so bili v postopku denacionalizacije vrnjeni v katastrofalnem stanju in so potrebni temeljite obnove. Gre za nepremičnine, ki jih je po vojni zasegla komunistična oblast. Po drugi strani pa vseeno finančni prilivi Cerkve vzbujajo precejšnjo negotovost in odpor celo pri samih katoličanih, saj se bojijo bogate Cerkve. Toda laicističnim fundamentalistom je treba v brk povedati, da je mariborska nadškofija (nekdaj kot škofija) veljala za komunistični oblasti bolj “prijazno”, če samo pomislimo na pokojnega škofa Grmiča in duhovnike, ki so iskali dialog s totalitarno oblastjo. Napočil pa je čas, da se tudi pove, kaj bo Cerkev oz. mariborska nadškofija z obnovljenimi nepremičninami počela. Prav je, da se namenijo za javno dobro. Mladinski in družinski centri, svetovalnice, pomoč, karitativne dejavnosti - vse to spada v ta okvir in to je že poznano (na primer družinski centri Mir, Betanija, pa frančiškanski družinski center, mladinski centri, kot so MIC, salezijanski centri….). Tovrstne ustanove namreč niso namenjene samo katoličanom, ampak vsem ljudem, ki iščejo pomoč.