7.1.07

Ne, ne bom pisal o Opus Dei, niti o Katoliški akciji ali o kateri drugi organizaciji, ki bi jo kdo imel za cerkveno tajno službo. Pač pa sem danes zasledil novico, da so na Poljskem oz. njeni prestolnici Varšavi odpovedali umestitev novega varšavskega nadškofa Stanislawa Wielgusa, saj je le-ta priznal, da je v času komunističnega režima na Poljskem sodeloval s komunistično tajno policijo. Nesojeni varšavski nadškof, ki je bil, kar je zelo zanimivo, posvečen za zaprtimi vrati, je svoj greh ponižno priznal tako javnosti kot tudi papežu Benediktu XVI. Vse to kaže, da Katoliška Cerkev oz. Sveti sedež očitno ni vedel za sodelovanje nesojenega nadškofa s komunističnim režimom oz. tajno službo, samo ugibamo pa lahko, kaj je prisililo nadškofa, da je svoj greh priznal tako rekoč ob posvečenju, saj je še malo pred posvečenjem zanikal, da bi sodeloval s komunistično tajno policijo. Je bil morda pritisk vesti? So morda nekateri kaj vedeli o tem?
Sam sem sicer prepričan, da je sodelovanje cerkvenih dostojanstvenikov (duhovnikov in celo škofov) s tajnimi službami nedopustno, še zlasti s tajnimi službami totalitarnih režimov - razen če so bili v to sodelovanje prisiljeni. Nenazadnje smo imeli v času komunizma na Slovenskem precej duhovnikov, ki so bili na takšen ali drugačen način ustrahovani in nadzorovani s strani Udbe. S tem so bili celo tisti, ki so sodelovanje odlklonili, dobili mesto v znameniti evidenci sodelavcev Udbe, bolj znano kot “udba.net”, ki jo je objavil avstralski podjetnik slovenskega porekla Dušan Lajovic. So bili pa tudi takšni, ki so s komunistično policijo sodelovali prostovoljno, in precej takšnih je bilo včlanjenih v Ciril-Metodovo društvo slovenskih duhovnikov. Društvo je bilo ustanovljeno, da bi komunistični režim odcepil katoliško Cerkev v Slovenijo od Svetega sedeža (podobno kot je sedaj na Kitajskem, kjer vzporedno delujeta dve katoliški Cerkvi: rimska in “narodna”, ki je naklonjena kitajskemu režimu in ima tako rekoč identično ureditev). Vanj je bil, zanimivo, vključen celo kasnejši beograjski nadškof dr. Franc Perko, ki so ga lani tako napadali zaradi njegovega govora v Kočevskem Rogu, vendar je kasneje iz društva izstopil, skupaj z dr. Francem Rodetom (sedaj kardinalom in prefektom v Vatikanu), tedanjim kolegom s teološke fakultete (oba sta tam predavala) sta bila vključena v ustanovitev teološke revije Znamenje, vendar sta kasneje odstopila. Revija Znamenje je kasneje zdrsnila pod vpliv dr. Vekoslava Grmiča, kasnejšega naslovnega škofa in voditelja semenišča v Mariboru, kjer je bil dve leti tudi škofijski upravitelj, dokler ni bil za škofa imenovan dr. Franc Kramberger. Ravno Grmič je bil eden izmed najvidnejših cerkvenih osebnosti, ki ni skrival simpatij do komunističnega režima, najverjetneje je bil tudi informator Udbe o razmerah v Cerkvi. Za zdaj ni bilo zaslediti, da bi sedaj že pokojni Grmič to kdaj obžaloval, verjetno pa je ravno zaradi svoje drže v odnosu do režima (ki je presegala klasičen partnerski odnos z državo, kot je to navada v demokraciji) dobil nezaupnico od Svetega sedeža in tako izvisel pri imenovanju mariborskega nadškofa leta 1980, čeprav je zelo resno računal, da ga bo Sveti sedež oz. papež Janez Pavel II. (doma s Poljske!) imenoval za mariborskega škofa ordinarija. Zato se je Grmič tedaj odpovedal vsem službam v Cerkvi, ostal pa je še naprej profesor na teološki fakulteti.
Vprašajmo se, kaj bi bilo, če bi se v Sloveniji zgodilo kaj podobnega kot na Poljskem. Verjetno bi bile reakcije pri nas bistveno drugačne, saj je tudi odnos do nekdanjega režima drugačen. Vedno znova se poudarja, da smo imeli pri nas “mehkejši” socializem, odprte meje, nismo bili del varšavskega pakta (kako simbolično!), imeli smo tuja posojila, “Tito je bil car” in podobno. Vse to je morda res, vendar tudi ljubljanski socializem ni bil enak kot mariborski, koprski ali kranjski. Ali pa beograjski. Slovenski narod je zaznamovan s tragično izkušnjo komunistične revolucije, ki je terjala več deset tisoč pobitih Slovencev, še mnogo več je bilo zaprtih, ponižanih in razlaščenih. Vse te stiske pa je preglasila zelo močna ideološka indotrinacija na vseh področjih, in pa seveda ustrahovanje s strani Ozne oz. Udbe. Močno dvomim, da bi potencialno sodelovanje katerega od slovenskih škofov s tajno komunistično policijo (tudi če je bilo to v času, ko še ni bil škof) zbudilo splošno zgražanje, verjetno bi bil to le kakšen škandalček v slogu opravljivega časopisa Direkt. Upam si celo trditi, da bi veliko večje zgražanje povzročil nenadni poseg Svetega sedeža, če bi novoodkritega grešnika razrešil škofovske službe, še preden bi bil sploh umeščen. Verjetno bi spet poslušali pripombe v starem slogu, češ kako se Cerkev obnaša nespravljivo in vedno napada samo komunizem, nikoli pa fašizma in nacizma.
In kaj bo sedaj v Varšavi? Wielgus je posvečen, a kot kaže, ne bo prevzel nadškofije. Verjetno bo ostal naslovni škof, saj je škofovsko posvečenje neizbrisno znamenje. Treba bo poiskati novega kandidata, kar se bo najverjetneje precej zavleklo, nadškofijo pa bo do nadaljnega vodil sedaj že upokojeni nadškof kardinal Josezf Glemp. Bržkone škandal ne bo dobro vplival na Cerkev, saj se lahko tudi razkrije imena še nekaterih duhovnikov, ki so v času komunizma sodelovali s tajno policijo, kar bo verjetno sprožilo škandale z nepredvidenimi posledicami.




7.01.2007 ob 15:58
dobro napisano. sem vesela novih informacij. take stvari tezko zves v soli.:)
7.01.2007 ob 16:27
Hvala.:) Morda še kaj o tem, kako so nekateri za partijske potrebe študirali vero in Cerkev. In so celo življenje žrtvovali, da so se infiltrirali v semenišče in celo postali duhovniki. In še en ocvirek iz povojnega časa: menda je komunistična oblast imela resen namen ustanoviti nacionalno Cerkev po partijskih merilih, za škofa pa so mislili ustoličiti kar Metoda Mikuža, ki je bil pred vojno duhovnik, kasneje pa je postal profesor zgodovine. Ampak se je tega ustrašil in se prav na hitro poročil.:)
7.01.2007 ob 17:01
Če v času do leta 1990 niso uspeli ustanoviti Slovensko cerkev, neodvisno od Vatikana, je še dolgo ne bodo.
Bi bil pa marsikateri vernik pripravljen več prispevati za nacionalno Cerkev, kot sedaj.
7.01.2007 ob 17:06
Všeč mi je objektivnost prispevka!
7.01.2007 ob 17:16
mijau, zakaj pa bi po tvojem naj imeli slovensko cerkev? Saj kolikor vem, nisi veren. Katoliška vera ni vezana na narod/državo in prav je tako. Sam sem mnenja, da je to ena največjih prednosti katoliške Cerkve. Tako je veliko stabilnejša in manj podvržena koketiranju z oblastjo.
Saj ne, da katoliška Cerkev nima grehov, a poglej, kako globoko je padla srbska pravoslavna Cerkev.
7.01.2007 ob 20:52
Blitz, res je, da nisem veren. Napisal sem, da bi verniki raje videli, če bi tisti del bogastva katoliške cerkve, ki je na naših tleh, ostalo slovensko. Bogastvo cerkvenih gozdov bi vsem manj šlo v nos. Vodja cerkve bi bil Slovenec.
Prvič slišim, da je srbska pravoslavna cerkev kam padla (pa ne trdim, da nimaš prav).
Tudi pravoslavna vera je enaka v več državah, vendar ima vsaka država svojega patriarha.
7.01.2007 ob 21:26
Glede gozdov moram reči, da niso nič manj slovenski kot prej. Lastnik gozdov je škofija (katerakoli že) in ne Vatikan. Noben tudi ne bo teh gozdov pospravil v žep. Na to tudi verniki pozabljajo.
Kar se pa tiče pravoslavnih cerkva, je pa zadeva taka, da so v glavnem res avtokefalne (imajo svojega poglavarja), kar pa je posledica zgodovinskega razvoja. V času prvih kristjanov se je razvilo pet patriarhatov, od tega, zanimivo, samo eden na zahodu (Rim), ostali pa so bili na vzhodu (Jeruzalem, Antiohija, Aleksandrija, Carigrad). Zaradi novega cesarskega sedeža je Carigrad pridobival na moči in veljavi, zato je že tedaj prihajalo do konfliktov z Rimom tudi na cerkvenem področju. Formalna ločitev Cerkve na Vzhod in Zahod se je sicer zgodila že leta 1054 (mislim, da je bilo takrat medsebojno izobčenje Rima in Carigrada, oz. papeža in patriarha), dejanski razkol pa se je zgodil šele s križarskimi pohodi, ki so povzročili veliko tragedijo (o njih kdaj drugič). Vzhodna Cerkev je težila bolj k drobljenju, zahodna (latinska) pa bolj k enotnosti (Rim kot sedež, rimski škof oz. papež ima prvenstveno oblast). Na Vzhodu je tako prišlo do ustanovitve novih patriarhatov (npr. Atene, Beograd, Moskva, Kijev), so pa nekatere cerkvene skupnosti z vzhodnim obredom ostale v edinosti s katoliško Cerkvijo (grko-katoliki, uniati), danes jih najdemo predvsem v Ukrajini, pa na Slovaškem (etnična manjšina-Rusini, iz njihovih vrst izhaja tudi grkokatoliški župnik v Metliki g. Hardi). Je pa tako, da so pravoslavne Cerkve bolj podvržene instrumentalizaciji oblasti. Stalinu je na primer uspelo obvladovati ruske pravoslavce (menda je bil v mladih letih celo sam bogoslovec), v Srbiji pa je prišlo do tega, da se je Srbska pravoslavna cerkev nekako izenačila z narodom, kar je pripomoglo k temu, da je marsikdaj nacionalizem zmagal nad krščansko mislijo. Tudi protestantske skupnosti imajo podoben problem, saj so mnoge postale plen države in raznih režimov. Zato je bila ravno RKC mnogim režimom trn v peti, saj je bila dejansko neodvisna in vezana na Sveti sedež, ki je subjekt mednarodnega prava sui generis. Primer upiranja odcepitvi Cerkve od Rima je hrvaški kardinal Alojzij Stepinac, ki je s strani komunistične oblasti doživel mučenje in hišni pripor.
7.01.2007 ob 21:55
Gozdovi niso samo zemljišče, ampak so predvsem les, ki se ga lahko tudi pretirano izkorišča. Tudi Kras je bil nekoč pogozden, pa je sedaj opustošen.
7.01.2007 ob 22:01
To glede prevelikega izkoriščanja pa drži. Zato pa imamo zakone in inšpekcije za varstvo okolja, da preprečijo preveliko izkoriščanje. Še sreča, da imamo v Slovenijo vekiko gozdov.
7.01.2007 ob 23:21
Mijau, popolnoma se strinjam z Agentovim mnenjem.
Ko sem omenil SPC, sem imel v mislih njihovo vlogo v vojnah na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovem, ko je SPC popolnoma odkrito podprla četniško divjanje in ne nazadnje genocid. Globje se skoraj ne da pasti.
7.01.2007 ob 23:52
…ampak je prišel tudi čas za streznitev, ko so spoznali, kaj je prinesla Miloševićeva nacionalistična politika. Kar se tiče SPC, se mi recimo zdi zelo v redu človek ljubljanski paroh P. Bošković, so pa problemi recimo s črnogorskimi pravoslavnimi verniki, ki bi se radi osamosvojili. Že tako ali tako Makedonci, ki so se tudi osamosvojili, ne dobijo podpore ostalih pravoslavnih skupnosti.