Ne, ne bom pisal o Opus Dei, niti o Katoliški akciji ali o kateri drugi organizaciji, ki bi jo kdo imel za cerkveno tajno službo. Pač pa sem danes zasledil novico, da so na Poljskem oz. njeni prestolnici Varšavi odpovedali umestitev novega varšavskega nadškofa Stanislawa Wielgusa, saj je le-ta priznal, da je v času komunističnega režima na Poljskem sodeloval s komunistično tajno policijo. Nesojeni varšavski nadškof, ki je bil, kar je zelo zanimivo, posvečen za zaprtimi vrati, je svoj greh ponižno priznal tako javnosti kot tudi papežu Benediktu XVI. Vse to kaže, da Katoliška Cerkev oz. Sveti sedež očitno ni vedel za sodelovanje nesojenega nadškofa s komunističnim režimom oz. tajno službo, samo ugibamo pa lahko, kaj je prisililo nadškofa, da je svoj greh priznal tako rekoč ob posvečenju, saj je še malo pred posvečenjem zanikal, da bi sodeloval s komunistično tajno policijo. Je bil morda pritisk vesti? So morda nekateri kaj vedeli o tem?

Sam sem sicer prepričan, da je sodelovanje cerkvenih dostojanstvenikov (duhovnikov in celo škofov) s tajnimi službami nedopustno, še zlasti s tajnimi službami totalitarnih režimov - razen če so bili v to sodelovanje prisiljeni. Nenazadnje smo imeli v času komunizma na Slovenskem precej duhovnikov, ki so bili na takšen ali drugačen način ustrahovani in nadzorovani s strani Udbe. S tem so bili celo tisti, ki so sodelovanje odlklonili, dobili mesto v znameniti evidenci sodelavcev Udbe, bolj znano kot “udba.net”, ki jo je objavil avstralski podjetnik slovenskega porekla Dušan Lajovic. So bili pa tudi takšni, ki so s komunistično policijo sodelovali prostovoljno, in precej takšnih je bilo včlanjenih v Ciril-Metodovo društvo slovenskih duhovnikov. Društvo je bilo ustanovljeno, da bi komunistični režim odcepil katoliško Cerkev v Slovenijo od Svetega sedeža (podobno kot je sedaj na Kitajskem, kjer vzporedno delujeta dve katoliški Cerkvi: rimska in “narodna”, ki je naklonjena kitajskemu režimu in ima tako rekoč identično ureditev). Vanj je bil, zanimivo, vključen celo kasnejši beograjski nadškof dr. Franc Perko, ki so ga lani tako napadali zaradi njegovega govora v Kočevskem Rogu, vendar je kasneje iz društva izstopil, skupaj z dr. Francem Rodetom (sedaj kardinalom in prefektom v Vatikanu), tedanjim kolegom s teološke fakultete (oba sta tam predavala) sta bila vključena v ustanovitev teološke revije Znamenje, vendar sta kasneje odstopila. Revija Znamenje je kasneje zdrsnila pod vpliv dr. Vekoslava Grmiča, kasnejšega naslovnega škofa in voditelja semenišča v Mariboru, kjer je bil dve leti tudi škofijski upravitelj, dokler ni bil za škofa imenovan dr. Franc Kramberger. Ravno Grmič je bil eden izmed najvidnejših cerkvenih osebnosti, ki ni skrival simpatij do komunističnega režima, najverjetneje je bil tudi informator Udbe o razmerah v Cerkvi. Za zdaj ni bilo zaslediti, da bi sedaj že pokojni Grmič to kdaj obžaloval, verjetno pa je ravno zaradi svoje drže v odnosu do režima (ki je presegala klasičen partnerski odnos z državo, kot je to navada v demokraciji) dobil nezaupnico od Svetega sedeža in tako izvisel pri imenovanju mariborskega nadškofa leta 1980, čeprav je zelo resno računal, da ga bo Sveti sedež oz. papež Janez Pavel II. (doma s Poljske!) imenoval za mariborskega škofa ordinarija. Zato se je Grmič tedaj odpovedal vsem službam v Cerkvi, ostal pa je še naprej profesor na teološki fakulteti.

Vprašajmo se, kaj bi bilo, če bi se v Sloveniji zgodilo kaj podobnega kot na Poljskem. Verjetno bi bile reakcije pri nas bistveno drugačne, saj je tudi odnos do nekdanjega režima drugačen. Vedno znova se poudarja, da smo imeli pri nas “mehkejši” socializem, odprte meje, nismo bili del varšavskega pakta (kako simbolično!), imeli smo tuja posojila, “Tito je bil car” in podobno. Vse to je morda res, vendar tudi ljubljanski socializem ni bil enak kot mariborski, koprski ali kranjski. Ali pa beograjski. Slovenski narod je zaznamovan s tragično izkušnjo komunistične revolucije, ki je terjala več deset tisoč pobitih Slovencev, še mnogo več je bilo zaprtih, ponižanih in razlaščenih. Vse te stiske pa je preglasila zelo močna ideološka indotrinacija na vseh področjih, in pa seveda ustrahovanje s strani Ozne oz. Udbe. Močno dvomim, da bi potencialno sodelovanje katerega od slovenskih škofov s tajno komunistično policijo (tudi če je bilo to v času, ko še ni bil škof) zbudilo splošno zgražanje, verjetno bi bil to le kakšen škandalček v slogu opravljivega časopisa Direkt. Upam si celo trditi, da bi veliko večje zgražanje povzročil nenadni poseg Svetega sedeža, če bi novoodkritega grešnika razrešil škofovske službe, še preden bi bil sploh umeščen. Verjetno bi spet poslušali pripombe v starem slogu, češ kako se Cerkev obnaša nespravljivo in vedno napada samo komunizem, nikoli pa fašizma in nacizma.

In kaj bo sedaj v Varšavi? Wielgus je posvečen, a kot kaže, ne bo prevzel nadškofije. Verjetno bo ostal naslovni škof, saj je škofovsko posvečenje neizbrisno znamenje. Treba bo poiskati novega kandidata, kar se bo najverjetneje precej zavleklo, nadškofijo pa bo do nadaljnega vodil sedaj že upokojeni nadškof kardinal Josezf Glemp. Bržkone škandal ne bo dobro vplival na Cerkev, saj se lahko tudi razkrije imena še nekaterih duhovnikov, ki so v času komunizma sodelovali s tajno policijo, kar bo verjetno sprožilo škandale z nepredvidenimi posledicami.