Ivan Minatti: Ko bom tih in dober

 

Rad jih imam

molčeča okna

s cestami in hrepenenjem

pod pol zaprtimi oknicami

rad jih imam

steze ki z drobnimi stopinjami

drže do samotnih dreves

staro samotno drevo

rad jih imam

daljne zvonove nad zamišljenim barjem

in otožne ptice v ločju

rad vas imam

tihe drobne stvari

nihče te mi ne vzame

mehki zeleni pogledi trav

nihče

mali rdeči čudež ciklame

nihče

topla dišeča julijska prst

vse bolj bom tvoj –

ko bom tih in dober

tudi jaz

trava med travami

drevo med drevesi

bom stal z razprostrtimi rokami

in objemal

zvezde oblake in ptice

in se pogovarjal s tabo zemlja

dolgo dolgo

takrat ko bom tih in dober

tudi jaz.

Komentar pesmi:

Imam vtis, da se Minatti na nek način preko opisa narave poglablja v svoja občutja. Če sem nekoliko drzen, bi rekel, da se na tem področju nekoliko približuje sv. Frančišku Asiškem, ki v svoji liriki prepleta odnos do Boga in odnos do narave (stvarstva). Tudi pri Minattiju gre dejansko za izražanje nekakšnega upanja in hrepenenja. Težko je reči, kaj je v ozadju – je morda pesimizem nad človekom kot takim ali pa se za pesmijo skriva kakšno tragično občutje, da pesnik ni »tih in dober« za ljudi, ki ga obdajajo, pa želi biti, to pa postane le tako, da se nekako spoji z naravo okoli njega samega, postane trava in drevo brez imena, trava med mnogimi travami in drevo med mnogimi drevesi. Morda gre tudi za antagonizem med biti »tih« in biti »dober«, kar je lahko tudi zelo prikrita kritika na tedanje politične razmere. Pesem je bila napisana v sedemdesetih letih, torej v času komunistične diktature, kjer je bil vsakdo »dober« le, če je bil »tih«. Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so veljala za »svinčena«, saj je bil v Sloveniji tedaj zatrt Kavčičev socialistični liberalizem (po Stanetu Kavčiču, ki je bil predsednik slovenskega izvršnega sveta, kasneje odstavljen). V takšnem okolju si človek pogosto zaželi, da bi izstopil iz človeške družbe in se potopil v naravo. Kajti narava je moralno nevtralna, je »onkraj dobrega in zlega«, kot bi dejal Nieztsche.

V sami pesmi pa je mogoče zaslediti tudi slutnjo smrti – njegova spojenost z zemljo ter izstopom iz družbe živih je človek »tih in dober«. Mrtvi namreč molčijo, njim je tudi vse odpuščeno in zato so tudi »tihi in dobri«.