Najprej opravičilo z moje strani, ker se toliko časa nisem oglasil. Sem si pač privoščil (tudi na blogu) malo daljši dopust. Poleg tega pa imam te dni kar veliko dela z diplomsko nalogo, ki bi jo rad dokončal do marca. No, danes je praznik Gospodovega razglašenja ali bolj ljudsko praznik svetih treh kraljev. Čeprav niti sam ne vem, zakaj se govori o kraljih, saj v Svetem pismu o tem ni nič zapisano. Zapisano je samo, da so prišli z Vzhoda “modri” (ali morda magi), ki so prihajali na kamelah in prinesli zlato (kraljevsko dostojanstvo), kadila (duhovniško dostojanstvo) in mire (preroško dostojanstvo). Vse troje namreč tvori poslanstvo kristjana ob krstu.

No, ob tem sem obudil spomin na božič, kakor sem ga praznoval v otroških letih - tedaj še ni bil dela prost dan. Pa se mi je zdelo še bolj mistično in privlačno. Vedno sem komaj čakal na trenutek, ko bom lahko postavil smrečico in jaslice. Z odraščanjem je to pričakovanje nekako izginilo. Predbožični čas je postal en sam šunder in napor, polno skrbi in spraševanja, kaj je treba še opraviti, katero zabavo obiskati. Dodatno breme pa je tudi to, da v naši družini odidemo vsak na svojo stran: jaz tako ali tako pojem pri polnočnici v domači fari (čeprav resnici na ljubo tja zelo malo zahajam), naši pa gredo že malo prej v Dravlje, ker bi šli rajši bolj zgodaj spat. Ja, tako je pač, če nas interesi vlečejo vsak na svoje stran. In tako je letos odpadla celo tradicionalna božična večerja. O molitvi seveda ne duha ne sluha. Ja, moje sožalje - se bom pa sam bolj potrudil, ko si bom ustvaril svojo družino. Ups, pardon. Kje je pa rečeno, da si jo bom ustvaril? Sem namreč še vedno nekakšen zaprisežen celibater po sili razmer in čakam na prvo dekle - pri 27 letih. Smešno, ne? Ravno zato sem se zaobljubil, da me na obletnico mature ne bo več, če se vmes ne bo kaj korenito spremenilo (kar pa ni odvisno samo od mene), saj ne mislim požirati pomilovalnih in norčavih opazk (skoraj) poročenih nekdanjih sošolcev.

Kakorkoli že, vsaj novo leto smo zato preživeli skupaj, čeprav sem imel možnost, da bi kam odšel po svoje (Zagreb, Medjugorje, Prekmurje). Ampak sem se tokrat odločil po svoje. Odšli smo v Novi Vinodolski, v hotel Lišanj. Niti sanjalo se mi ni, da lahko na območju “mondene” Crikvenice stoji tako zanemarjen socialističen hotel, kjer je manjkala samo še kakšna Titova slika. Brez heca - hotel je dejansko že zdavnaj povozil čas, kar se tiče ambienta in funkcionalnosti. Dvorana, kjer smo imeli silvestrovanje, je bila dejansko le nekoliko prilagojena telovadnica, ki seveda ni imela kuhinje v neposredni bližini, zato so morali hrano voziti tja iz starega dela hotela. In kar je najpomembneje - vse je samopostrežno. Kar tudi pomeni, da moraš vstati, se prebiti mimo vseh miz do mesta, kjer se deli hrano, in potrpežljivo čakati za vsako jed posebej v vrsti. In tega čakanja je bilo kar precej. No ja, vsaj glasba je bila spodobna glede na to, da sta jo izvajala samo dva (nek hrvaški duet, ki je znal tudi po slovensko - uau!), pa tudi tista glasba med pavzami, ki je bila zares na nivoju radia Ekspres (torej odlično). Če nekoliko pomislim, je bil Rabac pred tremi leti boljša varianta - takrat smo dobili na vsako mizo kar cele šampanjce. Ali pa Jelsa na Hvaru - tam sem užival v družbi prikupnih animatork agencije Relax, čeprav je bilo po svoje boleče, saj te imajo za nekakšnega zafrustriranega butca, ki si skuša poiskati družbo, potem ko je “trofnil” med same penzioniste.

So bile pa zato tudi prijetni trenutki - morda nekakšno improvizirano kosilo šestih oseb (z mojo malenkostjo vred), ki smo kar na hotelskem balkonu ene od sob dva dni jedli tatarski biftek (doma izdelan) in kaviar, pili domače vino, gin-tonic in podobno. Ali pa sprehod po mestu. Zanimiva je bila tudi zadnja noč (s prvega na drugega januarja), ko sem prišel malo po polnoči ves crknjen v sobo (pač nimam kondicije, da bi žural več noči zapored) in se ulegel, pa me je ob dveh ponoči zbudil zelo konkreten ognjemet pred hotelom, uro ali po dve po ognjemetu pa je prišla - nevihta. In je grmelo in treskalo vse do zjutraj. Kot sredi poletja. No, prvega januarja smo se z avtobusom odpeljali na Krk (vas Vrbnik) na kosilo (ribja plošča). Okusna zadeva.

No, da ne bomo ostali samo pri novem letu. Malo pred odhodom v Novi Vinodolski sem se ustavil še v Vipavskem Križu na duhovnem prenavljanju. Kar zahtevna zadeva. Se mi je pa zgodilo, česar niti v sanjah nisem pričakoval - nekega dne sem tam naletel ne osebo, ki je nisem srečal skoraj deset let.

Skratka, naj vam Bondovo leto (2)oo7 prinese veliko sreče, veselja in ljubezni. Predvsem slednjega.