theo-(b)logos

Na današnji dan sem natanko pred desetimi leti izvedel, kdo je sploh ta sv. Lucija, o kateri se je veliko govorilo. Bila je mučenka, doma iz sicilijanskega mesta Sirakuze (ku ku, Cosa Nostra), pretrpela je mučeniško smrt. Več o njej si lahko preberete tukaj. Ime Lucija nam je blizu, ker izhaja iz latinske besede lux (lucis) in po naše pomeni luč. Kar pomeni, da imata slovenska in latinska beseda isti koren. Zato se uporablja ime tudi v obliki Lučka.:) Saj verjetno poznate pesem “Poglej to lučko” (Jana Kolar)?

(more…)

Po dveh tednih počitka sem se včeraj znova odpravil na pevske vaje v Ljubljano. Natančneje na Jurčičev trg, ki se nahaja v stari Ljubljani, torej v samem mestnem jedru. Ker pač živim izven Ljubljane in to še v kraju, ki je slabo povezan s prestolnico, kar se avtobusnega prevoza tiče, se pač v Ljubljano vozim z avtomobilom, kar je za pol ure vožnje. To še nekako gre, bolj pa je problem s parkiranjem. Ponavadi ga pustim, če je seveda prostor, ob Ljubljanici, sicer pa raje potem zavijem čez glavno cesto na Krakovski nasip. A tokrat se je zgodilo, da so bili prav vsi parkirni prostori daleč naokoli zasedeni - predpraznični vrvež je pač naredil svoje. Zato mi na koncu ni preostalo drugega, kot da sem ga pustil v neposredni bližini Jurčičevega trga, kjer sem ga parkiral ob neki izložbi. Seveda je bilo to parkiranje na črno, kajti površine, ki so sicer kar kipele od avtomobilske pločevine, so namenjene izključno pešcem in kolesarjem. Šlo je torej za prometni prekršek par exellence, za kar bi si čisto zaslužil odvoz s pajkom ali vsaj priklenitev lisic. A sem imel spet srečo, kajti redarji očitno v večernih urah - bilo je okrog osmih, ko sem avto za tri ure pustil na tistem mestu - očitno ne kontrolirajo tistega območja. Sicer bi imeli ogromno dela, kajti prostor okoli Narodno-univerzitetne knjižnice ter SAZU je tudi v večernih urah povsem zasičen s pločevino.

(more…)

Pred nekaj dnevi sem v časopisu prebral, da se je predsednik državnega zbora France Cukjati v nekem podjetju - žal sem pozabil ime - zavzel za pravico delavcev. Zgodba je zanimiva predvsem zato, ker se je že pred volitvami leta 2004 svarilo pred tem, kaj se lahko zgodi, če zmaga desnica, češ da bo uvedla najtrši kapitalizem. No, na koncu je res zmagala SDS, LDS pa je bila porinjena v opozicijo, zaradi česar se ji je zelo močno “povesil rilec”, kakor se pri nas reče nekomu, ki je na smrt užaljen. In tako se je njen levičarski populizem s pomočjo streljanja s slepimi naboji samo še nadaljeval. Spomnimo se: začelo se je s svarjenjem pred “pošastjo neoliberalizma”, ki naj bi ga simboliziral dr. Mićo Mrkaić, “wannabe” ideolog slovenske neoliberalne ekonomije, ki je pred volitvami ostro napadal LDS ter njeno ekonomsko politiko. No, nato se je zgodilo, da je Mrkaić spokal iz vladnega strateškega sveta, nasledil ga je dr. Jože P. Damijan, pa je tudi on ušel. In LDS je obrnila ploščo - če je prej napadala vlado zaradi domnevnega turbokapitalizma (ki pa so ga, če smo iskreni, najbolj zganjali mnogi kadri iz Foruma 21 in tudi LDS, pri čemer je najbolj izpostavljen sedanji ljubljanski župan Zoran Janković) in neoliberalizma, se je potem norčevala, češ da je vlada strahopetna, ker iz strahu pred javnim mnenjem noče uveljaviti radikalnih reform, kamor spada tudi uvedba enotne davčne stopnje (EDS), o kateri pa nihče več ne govori.

(more…)

Zadnjič sem v agencijskih novicah ponovno zasledil ime Jamesa Bakerja, ki naj bi sedanjemu ameriškemu predsedniku Georgeu W. Bushu svetoval glede Iraka. Ob tem sem se spomnil, da je bil Baker nekdaj državni sekretar (tj. zunanji minister) v administraciji Bushevega očeta Georgea Busha st., ki je bil ameriški predsednik od 1988 do 1992. James Baker je bil namreč tisti ameriški politik, ki je samo nekaj dni pred osamosvojitvijo Slovenije priletel v Beogradu in beograjske centraliste razveselil s stališčem ZDA, da ne bodo priznale Slovenije in Hrvaške, mimogrede pa navrgel še nekaj krepkih na račun slovenskih “seperatistov”. Izkazalo se je seveda, da je bil samo izvrševalec pragmatične ameriške politike, saj naj bi George Bush st. in Slobodan Milošević imela celo prijateljske odnose. To tudi pojasnjuje, zakaj je ameriška politika tako dolgo časa stala križem rok, ko je šlo za preprečitev klanja na Hrvaškem ter Bosni in Hercegovini. Tudi njegov naslednik Clinton se ni preveč izkazal, saj je v primeru genocida v Srebrenici ukrepal prepozno. Vse to pa dokazuje, da je ameriška (zunanja) politika na žalost zelo pragmatična in ne ukrepa v primerih kršenja človekovih pravic, če so ogrožene njene koristi. To pa seveda ne pomeni, da povsem soglašam z raznimi protiameriškimi pretepaškimi “mirovniki”, ki imajo sicer ogromno slabega povedati o ZDA, vendar se kljub temu ne bodo odpovedali Cocacoli, hamburgerjem ter kavbojkam.

Pred kakšnima dvema tednoma sem v enem izmed slovenskih časopisov zasledil obširno analizo zlizanosti politike in gospodarstva. Konkretno je šlo za to, kakšno gospodarsko mrežo si je zgradil premier Janez Janša v zadnjih dveh letih in koga vse nadzorjuje. Po navedbah novinarja, ki je napisal članek, naj bi šlo za nekakšno novo mrežo, ki skuša razbiti obstoječo, t. i. Kučanovo mrežo, ki jo poznamo pod imenom “Kučanov klan” (ki se predstavlja kot Forum 21) ali pa “oldboysi”. Za Janševo “mafijo” naj bi bilo značilno, da naj bi imela samo en center - in to je Janša sam, medtem ko naj bi stara mreža imela več centrov, od LDS do Kučana. Seveda je bila izrisana tudi shema, koga vse Janša nadzorjuje preko nadzornih svetov, uprav podjetij in tako dalje.

(more…)