Danes mi je v roke prišla najnovejša izdaja revije Lady. In ko obrnem stran, naletim na članek o domnevnem škandalu glede izbora skladb za festival Ema (izbor pesmi za Eurosong). Problem naj bi bil namreč v tem, da je menda izvisela cela vrsta glasbenikov, kot so Brigita Šuler, Saša Lendero, Turbo Angels, Lepi Dasa, itd. In sedaj nastane problem: gledalci ne bodo mogli videti spektakla na odru. Škandal brez primere! Celo vršilec dolžnosti razvedrilnega programa je priznal, da je žalosten.

In kaj lahko rečem ob vsem tem? Morda to, da je strokovna komisija vsaj enkrat naredila izjemo in mediokritetam rekla NE. Bodimo realni: dandanes so na splošno najbolj popularni razni glasbeni povprečneži, katerih edini adut je skakanje po odru in kazanje oblin. Od preprostega ljudstva (ki ga po latinsko imenujemo tudi “plebs”) pač ne moremo pričakovati, da se bo oziralo na kakovost glasbe. To po eni strani razumem, toda hudo postane takrat, ko postane v glasbenih (!) oddajah glasba čisto nekaj postranskega, pač nekaj, kar je morda za okras. Na primer v oddaji “Pri Jožovcu z Natalijo”, kjer se predstavljajo mladi upi narodno-zabavne glasbe. Če odštejem tista dva otroka, ki res sijajno obvladata posel in sta najbolj nenavadni pojavi v svetu “goveje” glasbe, je bil izbor finalistov ena sama žalost, saj so boljši odpadli v predtekmovanju.

V preteklih letih tudi Ema ni bila nobena izjema v tem cirkusu. Le strokovne komisije so lahko preprečile, da nas na Eurosongu ni zastopala recimo Natalija Verboten ali pa kakšen Be-pop. Čeprav resnici na ljubo niso mogle preprečiti, da so nas prišli zastopat kakšni drugi povprečneži. Na primer Karmen Stavec, ki je leta 2002 sicer že drugič izgubila prvo mesto, a je morda tako tudi bolje, saj je bil tisti komad (”Še in še”) ena sama lajna. No, naslednje leto ji je uspelo zmagati, vendar je morda napravila napako, da je nastopila s sicer posrečeno melodijo, vendar s povsem zlajnanim šlagerskim aranžmajem. In veliko nas je bilo takih, ki smo kasnejšo rock priredbo omenjenega komada (”Na-na-na”) ocenili precej bolje. Za komad, ki je zmagal leto dni pred tem (”Lahko ti podarim samo ljubezen”), ki so ga zapeli Sestraki, pardon, Sestre, lahko rečem, da je bil sam po sebi krasen, morda kar malo preveč preprost, a vseeno celo prezahteven za take pevske kapacitete, kot so omenjeni trije tra(ns)vestiti. Morda je pač tako, da v svetu, kjer več velja vizualna kot glasbena podoba, pač ne moremo dobiti kakšnega dobrega kompromisa med vizualnostjo ter glasbeno kakovostjo. Vedno nekje kaj “sfali”.

No, iz članka pa sem lahko razbral tudi to, da je prejšnji urednik razvedrilnega programa Vanja Vardjan strokovni komisiji ostro zabičal, da mora izbirati glasbene izvajalce, ki bodo zadovoljili publiko. Torej, njihove oči, ne ušesa. Sedanji urednik se v to ni vmešaval, pa mu je že žal. Jaz pa pravim: hvala Bogu, da bo Ema tokrat vsaj nekoliko na nivoju. Pa nič zato, če so televizijski očetje računali na to, da naj bo Slovenska popevka za zahtevnejše poslušalce (pardon, gledalce), Ema pa za širšo publiko. Ali niso prav na Slovenski popevki zmagale “foksice” (Foxy Teens, ena od članic je sedaj pri Atomik Harmonik)?

Je pa res, da postaja na žalost tudi Eurosong ujetnik mediokritet. Tudi tam ne velja več pravilo, da o zmagovalcu odloča kvaliteta. Zadnji izbor je to potrdil - zmaga tisti, ki naredi spektakel na odru. Je pač tako, da so časi, ko so zmagovalca izbirale ne vem katere komisije, minili. O vsem odloča ljudstvo. Zato je tudi Ema postala Šema. Le kje so tisti časi, ko je v živo špilal orkester in so točke delile posamezne radijske postaje? O tempora, o mores!