Že nekaj let najraje prebiram petkove kolumne v Dnevniku. Morda tudi zato, ker je bil petek kot začetek konca tedna nekako “rezerviran” za teologe, ki so burili duhove in sprožali precej jezne odzive bralcev, ki so bržkone tudi zahtevali, da se to “svinjarijo”, ki onesnažuje petkovo izdajo Dnevnika, preprosto ukine. Tega sicer nihče ni napisal javno, a sem večkrat slišal na svoja ušesa pripombe, češ zakaj si Dnevnik znižuje ugled s takimi piscu. A bodimo iskreni: vsak časopis ima pač svoje tehnike, da si dviguje branost in da tudi draži nekatere bralce kot bika z rdečo cunjo. In kolumne dr. Draga K. Ocvirka in dr. Ivana J. Štuheca, dveh najbolj prodornih teologov v javnosti, so sprožale ravno takšne odzive, ki so bili na trenutke zelo zabavni.

Vse do nedavnega sem mislil, da je to največ, kar lahko Dnevniku ponudi za draženje tistih, ki bolehajo za alergijo na vse, kar je katoliško. Pa sem se zmotil. Ko sem prebral obvestilo, da bom lahko ob petkih odslej bral kolumne koroškega filozofa Vinka Ošlaka namesto kolumen prej omenjenih teologov, sem bil najprej kar razočaran. Mislil sem si: evo, zdaj je pa Dnevnik povsem kompletno “rdeč”, ker so nastavili filozofa, ki je pred kratkim izstopil iz Katoliške Cerkve in svojo zgodbo obširno pojasnil tedniku Mladina. Toda za razliko od tistih, ki so Cerkev zapustili zaradi bogatenja, nestrpnosti in celo spolnih škandalov, je Ošlak zapustil Cerkev zaradi povsem teoloških razlogov, češ da Katoliška Cerkev ni Kristusova Cerkev. No, takšno stališče sem slišal že večkrat, češ da Cerkev nima čisto nič s Kristusom in tudi ne Bogom (če sploh obstaja) - morda ima zvezo kvečjemu z “genocidnim” Bogom iz Stare zaveze. Ali pa to, da če bi bil res pravi kristjan, bi moral zapustiti Cerkev, kajti pravi kristjan ne bi smel podpirati takšne institucije, ki deluje v nasprotju s Kristusom. A me takšne pripombe niti ne ganejo preveč - sem se pač že navadil, da je gostilniško teološko debatiranje v deželi Kranjski že nekaj običajnega.

No, in potem je sledilo presenečenje. Prejšnji petek je Ošlak ostro okrcal papeža Benedikta XVI., ker je izjavil, da je islam “religija miru”. Tako sem prvič zasledil v katerem od javnih občil mnenje, ki odkrito polemizira s papežem, ker si prizadeva za dialog z muslimani, potem ko so slednji na neposrečen način pograbili tiste citate, ki so s predavanja v Regensburgu obšli svet in sprožili vsesplošno zgražanje in proteste. In kot je bilo mogoče pričakovati, so tudi nekateri naši protikatoliški dušebrižniki pokazali popolno solidarnost z užaljenimi muslimani in pribili papeža na pranger, da je nalašč provociral in se nikoli ni opravičil. Toda papež je seveda storil vse, da bi dosegel pomiritev in je navkljub tveganju obiskal Turčijo, ki se je v času njegovega obiska kar dušila v protestih. Seveda smo lahko v dvomih, ali je papež resno mislil, ko je razglasil islam za religijo miru. Filozof Vinko Ošlak ga je vzel resno, čeprav bi šlo lahko tudi za diplomatsko govorico vljudnosti, kajti papež je nesporno tudi politična avtoriteta sui generis. Ošlakovo kritiko pa sem vzel na znanje, češ verjetno ima kot (bivši?) katoličan zelo zadržano mnenje o muslimanih, a zagotovo ni edini. Bolj presenetljivo je dejstvo, da je pred leti tedanji ljubljanski nadškof dr. Franc Rode ravno za božič v pogovoru za Pop TV obrazložil svoje stališče glede džamije v Ljubljani in mimogrede pripomnil, da džamija za muslimane ni isto kot cerkev za kristjane, ker je pri islamu razmerje med vero, kulturo in politiko pač drugačno kot pri kristjanih. Nadškofovih stališč seveda tri tedne ni nihče “povohal”, dokler se sredi januarja (le kaj je počel vmes?) oglasil takratni mufti Osman Đogić in protestiral proti takšnim stališčem. In začel se je domino-efekt: dušebrižniki so se začeli oglašati kot po tekočem traku, vsi po vrsti so obsojali Rodetovo stališče kot nestrpno in izključujoče, eden izmed njih ga je celo primerjal z nedavno umrlo protimuslimansko nastrojeno pisateljico Oriano Falacci. Še dobro, da se je našel vsaj eden, ki je odkrito povedal, da je tudi mufti v svojem nič kaj diplomatskem izpadu šel predaleč in je s tem samo naredil uslugo vsem tistim, ki se bojijo islama in džamije. Slednja bo vendarle stala, vendar ne na doslej zamišljeni lokaciji, ki je prejšnji ljubljanski županji povzročala velike težave, pač pa na križišču Parmove in Kurilniške ulice. Ravno Kurilniška ulica pa je znana po tem, da so t. i. skvoterji nelegalno zasedli poslopje Slovenskih železnic in ustanovili Avtonomno cono Molotov (z znamenito aktivistko Marto Gregorčič). In ko je bilo ukazano, da se morajo izseliti, je seveda nastal vihar, češ da gre za preganjanje alternativne kulture - pa čeprav nelegalna vselitev v tujo nepremičnino na moč spominja na nekatere navade, ki so v zadnjem času precej popularne zaradi romske problematike. Toda, če se vrnemo k Ošlaku in njegovemu odnosu do islama, me čudi predvsem to, da se praktično nobeden od zaščitnikov muslimanov ni obregnil ob njegovo stališče. In tudi recimo Peter Kovačič Peršin, ko je predaval na Dragi mladih v Tinjah na Koroškem, zaradi svojega zadržanega odnosa do islama ni bil deležen napadov, pa tudi on velja za neke vrste katoliškega “odpadnika”, kar se tiče odnosa do Cerkve.

Še precej večje presenečenje pa me je čakalo danes, ko sem prebral Ošlakovo kolumno in se spraševal, ali prav berem. Kajti stališča, ki jih predstavlja Ošlak, mi delujejo precej fundamentalistično. Skoraj bi lahko rekel, da je preko njega spregovoril sam Janzenij. Podrobno se v njegove formulacije ne bi preveč spuščal, je pa morda res, da je s svojim izstopom iz Cerkve prav isti Cerkvi naredil velikansko uslugo, čeprav ga nekateri še vedno predstavljajo kot katoliškega publicista. Predstavljajte si, da bi recimo jaz kot vidnejši katoličan v javnosti zagovarjal stališče, da je naš Bog nekakšen strog policaj, ki v nebesa spušča samo privilegirance, za vse ostale pa je pripravljen pekel. S tem bi pravzaprav od Boga odvrnil kar lepo število ljudi in na koncu bi bil verjetno sam tisti, ki bi letel v pekel, ker sem odvrnil ljudi od odrešenja, svobodimisleci pa bi me razglasili za verskega fundamentalista težke kategorije. Kajti dejstvo je, da se je v razumevanje krščanskih verskih resnic v zadnjih petdesetih letih zelo spremenilo, čeprav se ponekod (recimo v moji župniji, na žalost) še vedno pojavlja janzenistično obarvana strogost, ki Boga ne predstavlja kot usmiljenega, pač pa predvsem kot strogega sodnika, če že ne kot krvoločnega inkvizitorja. S to strogostjo pa je povezan tudi nekakšen pesimizem glede odrešenja. Toda to je konec koncev popačenje veselega (!!) oznanila, kar beseda evangelij tudi pomeni. Teologija velike noči namreč poudarja, da je Kristus umrl in vstal od mrtvih za vse ljudi, čeprav je bilo to oznanilo dolgo časa zatemnjeno ravno zaradi vpliva janzenizma. Zato me je nekoliko presenetila takšna drža nekoga, ki naj bi bil filozof. Že res, da je kritična celo do Svetega pisma, toda ali je to dovolj?
Po drugi strani pa je treba priznati, da ima Ošlak v nečem prav, namreč v tem, da je dejansko tudi od nas odvisno, ali Kristusa sprejmemo ali ne. Odloča tako naša vera (lahko pa tudi ne, kajti obstaja tudi izredna pot zveličanja - pomislimo samo na dr. Jožeta Pučnika, ki ni bil konfesionalni vernik, vendar je bil moralna avtoriteta par exellence) kot tudi naša dejanja. Oboje je med seboj povezano, lahko pa človek to povezavo pretrga, saj poznamo tudi ljudi, ki so “na papirju” sicer verni, a v resnici hinavski. To pa v resnici pomeni, da svojega krščanstva ne prakticirajo, pač pa delujejo po farizejski logiki. Naše odrešenje torej ni odvisno zgolj od nas samih, kot trdijo gnostiki, niti ne zgolj od Boga, če ga ne sprejmemo. Krščanstvo je namreč via media, išče srednjo pot med skrajnimi točkami. In človek v krščanski perspektivi ni zgolj pasiven objekt, ampak delujoči subjekt, seveda brez samozadostnosti.

In če se je Ošlak spustil v razlikovanje med neresnico in lažjo, potem bi morda polemiziral še v dveh točkah. Namreč, trdi, da Cerkev ne pripravlja na drugo srečanje s Kristusom. Sam nimam takega občutka, da bi bil advent zgolj priprava na božič. Kdo ve, morda si predstavlja zadnji dan tega sveta kot dan jeze (dies irae), medtem ko Cerkev ne oznanja tega na takšen način, pač pa tako, da mora biti vsak vedno pripravljen, ker ne vemo “ne dneva, ne ure”. In še morda glede tistih spornih napisov “Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem”. V naši župnijski cerkvi je na napisu nad votlino v jaslicah, kjer je rojen Jezus, napisano samo “Gloria in excelsis Deo”. In nič drugega. In tudi pri meni v jaslicah ni nič drugače.

Ne glede na vse to voščim veliko veselja in miru v prihajajočih božičnih praznikih tako g. Ošlaku kot tudi vsem, ki tole berete.