Pred nekaj dnevi sem v časopisu prebral, da se je predsednik državnega zbora France Cukjati v nekem podjetju - žal sem pozabil ime - zavzel za pravico delavcev. Zgodba je zanimiva predvsem zato, ker se je že pred volitvami leta 2004 svarilo pred tem, kaj se lahko zgodi, če zmaga desnica, češ da bo uvedla najtrši kapitalizem. No, na koncu je res zmagala SDS, LDS pa je bila porinjena v opozicijo, zaradi česar se ji je zelo močno “povesil rilec”, kakor se pri nas reče nekomu, ki je na smrt užaljen. In tako se je njen levičarski populizem s pomočjo streljanja s slepimi naboji samo še nadaljeval. Spomnimo se: začelo se je s svarjenjem pred “pošastjo neoliberalizma”, ki naj bi ga simboliziral dr. Mićo Mrkaić, “wannabe” ideolog slovenske neoliberalne ekonomije, ki je pred volitvami ostro napadal LDS ter njeno ekonomsko politiko. No, nato se je zgodilo, da je Mrkaić spokal iz vladnega strateškega sveta, nasledil ga je dr. Jože P. Damijan, pa je tudi on ušel. In LDS je obrnila ploščo - če je prej napadala vlado zaradi domnevnega turbokapitalizma (ki pa so ga, če smo iskreni, najbolj zganjali mnogi kadri iz Foruma 21 in tudi LDS, pri čemer je najbolj izpostavljen sedanji ljubljanski župan Zoran Janković) in neoliberalizma, se je potem norčevala, češ da je vlada strahopetna, ker iz strahu pred javnim mnenjem noče uveljaviti radikalnih reform, kamor spada tudi uvedba enotne davčne stopnje (EDS), o kateri pa nihče več ne govori.

Vse to dogajanje pa me seveda sili k spraševanju o tem, kam dejansko spada vladajoča koalicija - ali k (neo)liberalizmu ali k (neo)socializmu. Poglejmo na primer SDS, ki se je nekdaj imenovala Socialdemokratska stranka, saj je dejansko izšla iz delavske stavke v Litostroju. Seveda  pa ne gre za kakšno klasično delavsko stranko, saj se je že kmalu razvila v nekakšno sredinsko stranko, ki pokriva predvsem prostor sekularnega konservativizma, zato se je tudi preimenovala v Slovensko demokratsko stranko. Medtem pa SLS in NSi pokrivata bolj krščanski del kulturno-nazorsko-političnega prostora, pri čemer je treba reči, da se SLS zaradi svoje tradicije bolj navezuje na tiste, ki se ukvarjajo s kmetijstvom. Zato je tudi logično, da predstavlja neke vrste upornika liberalizaciji. Enako velja za DeSUS, ki je po svoji strukturi tipična socialistična stranka, ki ne bo nikoli popustila glede pokojnin in socialnih pravic. Težko pa je reči, kakšno vlogo igra sedaj SDS - po eni strani jo zmerjajo, češ da je kapitalistična stranka, ki nagrajuje bogate in jemlje revnim, poleg tega pa daje v nič sindikate (še pomnite, tovarišice in tovariši, lanske sindikalne demonstracije?), medtem ko jo na drugi strani zmerjajo, ker se obnaša socialistično in se boji reform. To pa pomeni, da stranka očitno lovi ravnotežje, kar je pravzaprav edina rešitev. Če bi namreč uvedla radikalne reforme, bi izzvala množičen upor ljudi in na volitvah pogorela, kajti slovensko volilno telo je pač občutljivo na socialne pravice. Tako bi reforme zvodenele, saj je za njihovo uveljavitev potrebno več kot en mandat. Po drugi strani pa bi preveliko popuščanje sindikatom in zaposlenim v javnem sektorju lahko pomenilo dolgoročno nazadovanje v gospodarskem smislu. Vsaj delne reforme so torej potrebne, po drugi strani pa je treba tudi poskrbeti, da delavec ne bo lačen. Zato me Cukjatijeva skrb za delavce niti ni presenetila, kajti v državi, ki hoče biti gospodarsko uspešna, je potrebno ohraniti načela socialne pravičnosti.

Je pa zadeva zanimiva s še enega vidika. V času, ko je Janša ustanovil strateški svet, kjer so delovali tako imenovani neoliberalni ekonomisti, so se nanj vsule kritike, češ da jemlje pristojnosti finančnemu ministru dr. Andreju Bajuku, drugi pa so ravno Bajuku očitali, da je socialist in cokla za reforme. Ob odstavitvi ministra za delo, družino in socialne zadeve pa je bila zadeva obrnjena: sedaj že nekdanji minister Drobnič je bil za nekatere volilce (?) NSi junak, ker je bil edini v vladi, ki naj bi se resno zavzemal za reforme, medtem ko naj bi ga Janša odstavil, ker se je sam ustrašil sindikatov. Že mogoče, toda kako si potem razgalati dejstvo, da se je Janša v zadnjem času tako ostro konfrontiral s policijskim sindikatom? Da so sindikati izrazili zadovoljstvo, ker Drobnič ni več minister, je pričakovano. Vprašajmo pa se raje, kam sploh vodijo debate, kdo je v tej vladi reformist in kdo socialist. Za moje pojme je ta debata brezpredmetna.