Pred nekaj dnevi sem v časopisu prebral, da se je predsednik državnega zbora France Cukjati v nekem podjetju - žal sem pozabil ime - zavzel za pravico delavcev. Zgodba je zanimiva predvsem zato, ker se je že pred volitvami leta 2004 svarilo pred tem, kaj se lahko zgodi, če zmaga desnica, češ da bo uvedla najtrši kapitalizem. No, na koncu je res zmagala SDS, LDS pa je bila porinjena v opozicijo, zaradi česar se ji je zelo močno “povesil rilec”, kakor se pri nas reče nekomu, ki je na smrt užaljen. In tako se je njen levičarski populizem s pomočjo streljanja s slepimi naboji samo še nadaljeval. Spomnimo se: začelo se je s svarjenjem pred “pošastjo neoliberalizma”, ki naj bi ga simboliziral dr. Mićo Mrkaić, “wannabe” ideolog slovenske neoliberalne ekonomije, ki je pred volitvami ostro napadal LDS ter njeno ekonomsko politiko. No, nato se je zgodilo, da je Mrkaić spokal iz vladnega strateškega sveta, nasledil ga je dr. Jože P. Damijan, pa je tudi on ušel. In LDS je obrnila ploščo - če je prej napadala vlado zaradi domnevnega turbokapitalizma (ki pa so ga, če smo iskreni, najbolj zganjali mnogi kadri iz Foruma 21 in tudi LDS, pri čemer je najbolj izpostavljen sedanji ljubljanski župan Zoran Janković) in neoliberalizma, se je potem norčevala, češ da je vlada strahopetna, ker iz strahu pred javnim mnenjem noče uveljaviti radikalnih reform, kamor spada tudi uvedba enotne davčne stopnje (EDS), o kateri pa nihče več ne govori.
