Pred kakšnima dvema tednoma sem v enem izmed slovenskih časopisov zasledil obširno analizo zlizanosti politike in gospodarstva. Konkretno je šlo za to, kakšno gospodarsko mrežo si je zgradil premier Janez Janša v zadnjih dveh letih in koga vse nadzorjuje. Po navedbah novinarja, ki je napisal članek, naj bi šlo za nekakšno novo mrežo, ki skuša razbiti obstoječo, t. i. Kučanovo mrežo, ki jo poznamo pod imenom “Kučanov klan” (ki se predstavlja kot Forum 21) ali pa “oldboysi”. Za Janševo “mafijo” naj bi bilo značilno, da naj bi imela samo en center - in to je Janša sam, medtem ko naj bi stara mreža imela več centrov, od LDS do Kučana. Seveda je bila izrisana tudi shema, koga vse Janša nadzorjuje preko nadzornih svetov, uprav podjetij in tako dalje.

Seveda je analiza imela kar nekaj napak. Najprej že sama teza, da je struktura “nove mreže” monocentrična. Namreč, novinarji bojda edinega opozicijskega dnevnika pri nas so mimogrede pozabili na “cerkveno mafijo”, o kateri so prej kar dosti pisali, češ da cerkven kapital vstopa v mnoge banke in podjetja. To seveda pomeni, da “nova mreža” ni monocentrična, razen pod pogojem, da Janša nadzorjuje tudi Cerkev. Ali pa obratno: da Cerkev (RKC) nadzorjuje Janšo.

In s tem pridemo na drugo točno, namreč na dvoličnost tistih, ki se sedaj spravljajo na Janšo zaradi gospodarske mreže. Ko se je v preteklih letih govorilo o “Kučanovem klanu”, so se ti isti pisci norčevali, češ zakaj toliko teorij zarote. No, utihnili so šele potem, ko je Kučan ustanovil Forum 21 in okoli sebe zbral megakapitaliste, med katerimi je najbolj znan aktualni ljubljanski župan Zoran Janković. “Quod licet Iovi, non licet bovi,” so rekli stari Rimljani. Bo držalo?

Najbolj preverzno pri vsem tem pa je, da braniki stare nomenklature očitno ne poznajo načela subsidiarnosti in si predstavljajo, da Janša nadzira praktično vsako vaško Mercatorjevo trgovino. Za tiste, ki še ne veste, kaj je to načelo subsidiarnosti: gre preprosti za to, da imajo nižji nivoji odločanja svojo lastno avtonomijo, pri čemer mora višja oblast na splošno spoštovati to avtonomijo. Primer iz življenja Cerkve: župnik, ki upravlja neko župnijo, pač izvaja oblast, kakor jo določa cerkveno pravo, njegov ordinarij (škof), kateremu je župnik pokoren, pa ne posega v vsako odločitev župnika, čeprav bi imel celo pravico to naredit. Načelo subsidiarnosti je v nekem smislu veljalo celo v fevdalnem sistemu (”Vazal mojega vazala NI moj vazal.”) in je danes eden od temeljev katoliškega družbenega nauka. Je pač pričakovano, da je bilo to načelo v času komunizma v ozadju, saj je bil tedaj nadzor popoln in praktično vsak lokalen partijski sekretar je bil samo orodje v rokah centrale. In ker je subsidiarnost nekako izginila iz slovenske zavesti, imamo danes takšne težave, da bi marsikdo nadziral prav vse (čeprav je to fizično nemogoče), ali pa drugim očita, da hočejo “komandirati” prav vse.

Ob koncu pa bi želel izpostaviti še mojo kritiko na račun sedanje oblasti in sicer zaradi veliko prepočasnega umikanja politike iz gospodarstva. Po dveh letih sem pričakoval več rezultatov glede na to, koliko se je o tem govorilo pred volitvami leta 2004. Je pa po svoje tudi res, da ni mogoče prav vsake zamenjave v gospodarstvu šteti za “politično” - izkazalo se je namreč, da mnoga podjetja, kjer ne delujejo več “oldboysi”, še naprej uspešno delujejo.