Pedofilske afere v zadnjih letih so dodobra napolnile časopisne strani. In kot po pravilu, so bili glavni junaki zgodb duhovniki. Marsikdo bi sklepal, da je to pač zaradi tega, ker je pač med katoliško duhovščino ogromno pedofilije, vsekakor več kot vseh drugih poklicih skupaj. Seveda je to daleč od resnice, kakor je daleč od resnice trditev, da je pedofilija posledica celibata, ki naj bi ga kmalu odpravili. No, ne bodo ga odpravili, pač pa naj bi bil za škofijske duhovnike na izbiro. Torej nič več obvezen. Takšna ureditev je značilna za vzhodne kristjane, kjer se duhovniki lahko poročijo, vendar še pred posvečenjem, lahko pa se prostovoljno odloči za samsko življenje, škofje pa se izbirajo samo med celibaterji. In takšno ureditev zagovarja celo najbolj prepoznave slovenski teolog dr. Ivan J. Štuhec. Za redovnike pa bi seveda še naprej ostala v veljavi zaobljuba čistosti. Pravzaprav niti ne čistosti, ampak vzdržnosti, kajti če bom omenjal “čistost”, bo spet kdo rekel, da je spolnost v očeh Cerkve nekaj umazanega. Da seveda ne omenjam dejstvo, kako celo mnogi verniki mešajo med sabo Marijino in Jezusovo spočetje, ki naj bi bilo “brezmadežno”, ker je Marija spočela od Svetega Duha, ne pa morda od spolnega z možem Jožefom (ki v trenutku spočetja še ni bil njen mož v pravem pomenu besede, saj nista živela skupaj, spolni odnos bi v tem primeru pomenil hud greh). No, za nepoznavalce naj kar takoj objavim pojasnilo: brezmadežno spočetje Device Marije pomeni, da je bila Marija spočeta v trebuhu svoje matere, ne da bi imela izvirni greh, s tem je pravzaprav edini človek v zgodovini poleg Jezusa, ki je brez greha. Zato “brezmadežnost” nima nobene veze s tem, kako je bila spočeta. Konec koncev Cerkev spolnost znotraj zakona smatra kot nekaj lepega in ne nekaj, kar bi bilo samo stvar nagona ali želje po razmnoževanju.

Toda vrnimo se k našim dušnim pastirjem. Omenil sem, da se tako rekoč kar naprej pojavljajo v pedofilskih zgodbah. Toda s tem jim nenazadnje delamo veliko krivico, saj gre pač za medijski senzacionalizem. Pedofilski učitelj ali vzgojitelj za medije še zdaleč ni tako zanimiv kot duhovnik. Poleg tega ima tudi celibat kaj malo opraviti s pedofilijo - če ne bi bilo tako, potem ne bi bilo največ spolnih zlorab ravno v družinskem krogu - pa zaradi tega nihče ne trdi, da je družina že sama po sebi zanič. Ali, kot pravijo sodobni ideologi (post)modernosti, “antivrednota”. V Sloveniji trenutno potekata dva sodna postopka proti duhovnikoma, ki sta obtožena pedofilije, medtem ko pa se dušebrižniki obnašajo, kot da bi jih bilo najmanj polovica od vseh. Smešno in žalostno obenem. So morda protestirali, ko je bil pred petimi leti zaradi pedofilije pravnomočno (!) obsojen neki slovenski mladinski pisatelj? Verjetno ne.

Seveda pa ima vsa ta zgodba tudi drugo plat - dokazuje namreč, da duhovniki še zdaleč niso več “svete krave”, ki bi bile varne pred vsakršnim obtoževanjem ali tudi kakšno konstruktivno kritiko. Kazanje na njih s prstom, češ poglejte jih, požrešne pedofilske črnuhe, se mi zdi sprevrženo in morbidno “do fundamenta”, saj se s tem uvajajo stereotipi in predsodki, ki nimajo nobene realne podlage in so povezani kvečjemu z demagoškim populizmom, ki ga zganjajo sodobni guruji marksoliberalnega čistunstva. Bolj hudo pa postane, ko kateri od duhovnikov s svojim obnašanjem daje tem istim gurujem veter v jadra. In tedaj mora nastopiti cerkveno občestvo in mu dati vedeti, da s tem škoduje Cerkvi in krščanstvu. Poglejmo na primer, kakšen red je naredil novi bostonski škof in kardinal (izvorno pa redovnik kapucin) br. Sean O´Malley, kajti bostonska nadškofija v ZDA je veljala za eno najbolj kritičnih glede spolnih zlorab s strani duhovnikov. A obstajajo tudi drugi grehi, ki lahko zelo ranijo občestvo. In tukaj ne more vsega rešiti samo škof s svojimi sodelavci, pač pa tudi vsi verni laiki. Drugi vatikanski koncil je namreč močno zmanjšal tradicionalni prepad med verniki in laiki, čeprav je še vedno ponekod v Sloveniji prisoten klerikalizem sui generis, ki daje prednosti klerikom oz. redovnikom pred laiki na področjih, kjer to ne bi bilo potrebno. Na ljubljanski teološki fakulteti se na primer med učiteljskim kadrom laiki le stežka uveljavljajo. Ko sem jeseni pregledoval seznam sodelavcev, sem lahko opazil, da med rednimi in izrednimi profesorji teologije ni laikov, kar je povsem razumljivo, med 19 docenti pa so štirje laiki, kar za koga niti ni tako malo, a lahko bi bilo še drugače, saj je mogoče s pozicije asistenta dokaj hitro napredovati v docenta, od osamosvojitve Slovenije pa je minilo že petnajst let. Enako so štirje laiki med 15 asistenti, kar je že manj razumljivo. Če pa pogledam nove sodelavce v tem študijskem letu (z omenjenega linka) in ga primerjam s tem seznamom, lahko ugotovim, da je med asistenti sedem novih sodelavcev, od tega le dva laika. Precej bolje je z učitelji jezikov, gostujočimi predavatelji in pa raziskovalci ter mladimi raziskovalci, ki so pretežno laiki, eden od njih celo predava na katedri za filozofijo. Upam, da ne bo kdo pomislil, da sem proti temu, da predavajo kleriki oz. redovniki in redovnice - daleč od tega! To govorim bolj zaradi tega, ker tudi Slovenijo vse bolj pesti pomanjkanje duhovnih poklicev in me kar srce boli, ko slišim za nekatere lduhovnike, ki so sicer zelo ustvarjalni na svojem področju, vendar skoraj ne dajejo vtisa, da so duhovniki, saj živijo čisto svoje življenje. Razumem pa seveda, da imajo duhovniki, redovniki in redovnice veliko boljša izhodišča za študij, saj jih dejansko na študij pošljejo škofje oz. redovni predstojniki oz. predstojnice, ki zagotavljajo finančno kritje študija. Laiki, kolikor si ne pridobijo posebne naklonjenosti kakšnega škofa, si morajo študij plačati sami, ravno tako bivanje. Sam sem imel celo priložnost spoznati enega takšnega “čudaka”, ki bo kmalu naložil četrti križ in je tako rekoč celo življenje vložil v študij cerkvenega prava, seveda s tem, da je moram vmes delati v tovarni in prodati svoj avto, da je lahko pokril stroške študija. In študija seveda še ni konec…

In če Slovenijo pesti vsaj rahlo pomanjkanje duhovnih poklicev (mimogrede, v starih članicah Evropske unije je precej huje!), bi lahko tudi razmislili o tem, kako dragoceno je, če se duhovnik v dobi, kjer vsak dan letijo puščice proti Cerkvi, kaže nek dober zgled. Žal ni vedno tako, kar sem izkusil tudi na lastni koži, k sreči pa ne gre za zelo pogost pojav, da bi lahko obsojali Cerkev kar vsevprek. Torej, kako bi se počutili, če bi imeli v župniji, kjer živite, zelo konfliktnega in avtoritarnega župnika? Verjetno ne prav prijetno. Saj veste, kako je, če lahko vsako sekundo pričakujete, kdaj bo izbruhnil kakšen nov konflikt. Meni je na primer neprijetno, da recimo v župniji blagoslovimo nove orgle, o katerih eden izmed faranov napiše članek o novih orglah in ga hitro pošlje na verski tednik. In na sam božični večer, tri tedne po objavi članka (!!!), dobi v “fris” očitek, zakaj še vedno ni napisal članka. Ja, blagor nepismenim pač, ker jim ni treba brati časopisov, saj na njih niso naročeni, ker niti verskega tiska ne preberejo, pa čeprav bi ga morali po uradni dolžnosti. To je seveda samo primer, kako nek dušni pastir ne bi smel delovati. In če upoštevamo, da je odstotek učencev iz osnovne šole v našem kraju, ki obiskujejo verouk v naši župniji, padel pod 40%, je to znak, da je nekaj hudo narobe. Ker namreč večina otrok hodi drugam k verouku.

Sam sicer nisem posebej kritičen do duhovnikov, ker pač nisem tip človeka, ki bi samo godrnjal in iskal dlako v jajcu. Toda kot član župnijskega občestva, ki mu ni vseeno, kaj se dogaja, pa tudi smem kaj reči, čeprav so me na seminarju za notranje ozdravljenje podučili, naj ne sodimo, da ne bomo sojeni. Tudi prav. Lahko bi rekel tako, kot pravi Janez Suhadolc: “Nič ne bom rekel, tiho pa tudi ne bom.” Sem pač po naravi nekoliko kritičen katoličan in mi ni ravno prijetno ob misli, da bi se duhovniki poistovetili s farizeji iz Jezusovega časa - vemo namreč, kako je Jezus obsojal njihovo hinavščino. In zato se tudi ne strinjam z nekaterimi verniki (zlasti starejšimi), ki so pripravljeni vedno braniti krajevnega župnika, tudi če naredi še tako veliko neumnost - “On že ve, zakaj je tako.” Pred leti sem imel tako opravek z neko starejšo gospo, ki se je navduševala nad avtoritarnim pristopom našega gospoda župnika, češ otroci tako ali tako nič ne ubogajo in ne gre drugače, kot da jih pač “zrihta po špartansko”. Lepa reč. Že mogoče, da je potreben red in mir med mašo in veroukom. Toda uporabljati neke inkvizitorske vzorce pa res ne bi bilo treba. Danes pač ni več tako, da bi ljudi na silo obdržali v cerkvah - če ne bi bilo tako, potem tudi ne bi bilo tako razvpitega “osipa” po birmi.

Skratka, priznajmo si, da so tudi duhovniki konec koncev samo ljudje. In to ljudje z zelo odgovorno vlogo. Za večino lahko rečem, da se vsaj približno trudi. A kaj, ko v verigi najbolj izstopajo najšibkejši členi. In ravno te je potrebno najprej popraviti…