Pedofilske afere v zadnjih letih so dodobra napolnile časopisne strani. In kot po pravilu, so bili glavni junaki zgodb duhovniki. Marsikdo bi sklepal, da je to pač zaradi tega, ker je pač med katoliško duhovščino ogromno pedofilije, vsekakor več kot vseh drugih poklicih skupaj. Seveda je to daleč od resnice, kakor je daleč od resnice trditev, da je pedofilija posledica celibata, ki naj bi ga kmalu odpravili. No, ne bodo ga odpravili, pač pa naj bi bil za škofijske duhovnike na izbiro. Torej nič več obvezen. Takšna ureditev je značilna za vzhodne kristjane, kjer se duhovniki lahko poročijo, vendar še pred posvečenjem, lahko pa se prostovoljno odloči za samsko življenje, škofje pa se izbirajo samo med celibaterji. In takšno ureditev zagovarja celo najbolj prepoznave slovenski teolog dr. Ivan J. Štuhec. Za redovnike pa bi seveda še naprej ostala v veljavi zaobljuba čistosti. Pravzaprav niti ne čistosti, ampak vzdržnosti, kajti če bom omenjal “čistost”, bo spet kdo rekel, da je spolnost v očeh Cerkve nekaj umazanega. Da seveda ne omenjam dejstvo, kako celo mnogi verniki mešajo med sabo Marijino in Jezusovo spočetje, ki naj bi bilo “brezmadežno”, ker je Marija spočela od Svetega Duha, ne pa morda od spolnega z možem Jožefom (ki v trenutku spočetja še ni bil njen mož v pravem pomenu besede, saj nista živela skupaj, spolni odnos bi v tem primeru pomenil hud greh). No, za nepoznavalce naj kar takoj objavim pojasnilo: brezmadežno spočetje Device Marije pomeni, da je bila Marija spočeta v trebuhu svoje matere, ne da bi imela izvirni greh, s tem je pravzaprav edini človek v zgodovini poleg Jezusa, ki je brez greha. Zato “brezmadežnost” nima nobene veze s tem, kako je bila spočeta. Konec koncev Cerkev spolnost znotraj zakona smatra kot nekaj lepega in ne nekaj, kar bi bilo samo stvar nagona ali želje po razmnoževanju.
