Prijatelj me je opozoril na enega izmed blogov, ki nosi naslov “Sproščena Slovenija”. Pomislil sem, če je avtor morda kateri od soavtorjev znamenitega zbornika, ki je izšel leta 1999. Pravzaprav je šlo za posebno izdajo 206. številke Nove revije, ki je nosila naslov “Sproščena Slovenija: obračun za prihodnost”, v njej pa so med drugim pisale avtoritete, kot so dr. Jože Pučnik, dr. Anton Stres, Viktor Blažič, dr. France Bučar, Drago Jančar, dr. Boris A. Novak, Jože Snoj, dr. Ivan Urbančič, pa pokojni Rudi Šeligo… Celo dva sedanja ministra sta bila vmes, namreč dr. Dimitrij Rupel in dr. Andrej Bajuk. Spominjam se, da zbornika niti nisem celega prebral, dovolj zgovoren je bil zame prispevek Draga Jančarja z naslovom “Slovenske marginalije”, ki me je zelo navdušil. Istega leta je večina avtorjev podpisala tudi Majniško izjavo (ob deseti obletnici Majniške deklaracije). Šlo je pač za analizo tega, kaj se je v desetih letih uresničilo in kaj ne. In ker se marsikaj ni, je bilo zaznati veliko kritik na račun tedanje vlade, podobno kot dve leti prej v “Uri evropske resnice za Slovenijo”. Sicer pa se je zgodil preverjen scenarij - zasmehovanje, zgražanje nad intelektualci, ki nimajo drugega dela, kot da stalno iščejo dlako v jajcu.

No, potem sem šel gledat tisti blog in so se moje skrite slutnje, da gre samo za parodijo, uresničile. Pač nekdo, ki je vzel v precep “sproščeno Slovenijo” kot nekakšen besedni konstrukt desnice z njenimi civilnodružbenimi podaljški vred. Dobro, sem si rekel, saj konec koncev bi v času vladavine tudi jaz lahko postavil kakšno spletno stran z naslovom “Zgodba o uspehu”, kjer bi se do onemoglosti norčeval iz LDS z vsemi njenimi civilnodružbenimi izpostavami. Toda bodimo pošteni: ko je opozicija in del civilne družbe v času vladavine LDS opozarjala na posledice politične hegemonije stranke na oblasti, se je večina medijev in privržencev tedanjih vladajočih strank posmehovala in jih zaničevala, češ kaj se sploh gredo s svojimi teorijami zarote ter pravljičarstvom. Ironija pa je, da ti isti ljudje danes počnejo isto, kar so prej očitali svojim nasprotnikom - če se že sedaj vladajoči SDS očita, da je enaka, če še ne hujša od LDS. Ne sodim ravno med tiste, ki bi za vsako ceno poveličevali sedanjo vlado in jo kovali v zvezde, ne da bi o njej rekli morda kakšno kritično besedo, čeprav se sam volil za stranko, ki je sedaj na oblasti. In ravno zato smem reči tudi kakšno kritično na njen račun, če jo ob drugih priložnosti branim pred napadi. Na primer pri medijih: reči moram, da je ena osnovnih napak, da se je poslanec Branko Grims tako izpostavljal v kampanji pred referendumom o zakonu o RTV, kar prav gotovo ni spodbudno vplivalo na rezultat referenduma. Ravno tako na rezultat ni ugodno vplivalo dejstvo, da se je o zakonu o RTV izrekla Cerkev oz. komisija Pravičnost in mir. Ampak pustimo to, govorimo o kiksih vlade. Med slednje bi lahko uvrstil tudi preveč velikodušno pravico do popravka v medijskem zakonu, pa premajhno skrb za Slovence po svetu in v zamejstvu, kar je sicer prvenstveno skrb zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla. Slednji mi gre s svojo medijsko publiciteto že kar nekoliko na jetra, ampak ne zato, ker ob sobotah objavlja v Delu (očitno mu pisateljska žilica ne da miru), ampak bolj zaradi tega, ker si vzame čas za pisanje nekih strokovnih člankov, ne vzame pa si časa, da bi podrobno preučil, kakšne so dejanske razmere onkraj Karavank, kjer so koroški Slovenci izpostavljeni novemu valu germanizacije, on pa prostodušno izjavi, da je revizija sedmega člena Avstrijske državne pogodbe “korak v pravo smer”. Nekaj podobnega velja za mejo v Istri, kjer bi najraje zakoličil tisto mejo na Dragonji in podaril tiste zaselke Hrvatom v zameno za izhod na odprto morje, samo da bo na koncu mir v hiši. Toda težko je verjeti, da bi ga Janša zamenjal - nenazadnje Rupla potrebuje zaradi priprav na predsedovanje Slovenije Evropski uniji, poleg tega je prav Rupel leta 2004 s svojim uporom Antonu Ropu pomagal Janši na oblast. In žal je pač tako, da je politika dostikrat trgovina, ki se lahko izplača ali pa tudi ne (šolski primer za to je Kranj, kjer je SDS v predvolilni podprla dosedanjega župana, ki ga je prej kritizirala, verjetno zaradi računice o kakšnem podžupanskem mestu - na koncu pa je zmagal protikandidat). Poleg tega je politika tudi umetnost kompromisov. Janša je že ob začetku sam priznal, da sestava vlade ni ravno optimalna - verjetno je imel v mislih to, da je moral vse predsednike koalicijskih strank vključiti v vlado, saj bi bilo kar malo čudno, če bi recimo predsednik SLS Janez Podobnik, ki je zbral premalo glasov, da bi postal poslanec, moral iskati novo službo. Zato ga je bilo treba dati na najbolj ustrezen ministrski položaj, ki je še ostal po zasedbi ministrstva za zdravje (slednjega je pričakovano prevzel Andrej Bručan, ki je bil minister v tem resorju že v Bajukovi vladi). Enako velja za Karla Erjavca, ki je predsednik DeSUS postal po izvolitvi vlade, a je videti, da je njegov predhodnik Anton Rous ravno na to računal. Nenavadno je, da je ministrstvo za obrambo prevzel nekdo, ki se s tem prej nikoli ni ukvarjal in tudi nima pravih strokovnih kompetenc, zato so se tudi pojavile govorice, da bo v resnici Janša kar sam vodil ta resor. In nenazadnje se je Janša kar sam znebil enega od ministrov, ki iz trmoglavosti ni hotel odstopiti.

Kaj hočem s tem reči? Lahko bi ponovil za Jančarjem: nimamo Arkadije, toda razmere so sedaj boljše kot prej. Kljub težavam in nekaterim ne preveč posrečenim členom v ministrski ekipi lahko rečem, da sem sorazmerno zadovoljen. Popolnoma zadovoljen ne bom nikoli. Neprestane fantazme o nekakšnem novem fašizmu, klerikalizmu, totalitarizmu in še kaj me pač ne bodo prepričale v nasprotno. Toda nekaj je jasno: Slovenija je bolj sproščena že s tem, da se je pokazalo, da vendarle ni samo ena politična opcija edina kompetentna za upravljanje z državo. S tem pa je tudi dokončno padla v vodo teorija o tem, da ima Slovenija primernih kadrov za vladanje samo za eno ministrsko ekipo in pol.