Zadnjo nedeljo sem se odpravil na drugo stran Karavank, torej na Koroško. Pravzaprav nisem šel sam, pač pa z mojimi sokrajani v okviu krajevnega kulturnega društva. Odpravili smo se z avtobusom čez Jezersko na drugo stran čez Železno Kaplo vse do Globasnice. Na poti nas je sicer s pritajeno glasnostjo spremljala glasba, ki jo je očitno izbral voznik avtobusa. Šlo pa je za neke dolge venčke narodnozabavnih uspešnic, na žalost v tako ceneni izvedbi, da bi tisto ploščo prav gotovo vrgel ven iz avtobusa, če bi šofer povečal glasnost. Praktično totalen kič, narejen najverjetneje na kakšnih cenenih klaviriaturah, vse skupaj je zgledalo strahotno sintetično. In sem se spomnil, da je izvajalec gotovo katera od turbofolk skupin, kar je sicer sedaj modna muha, ki je nadomestila propadli BeePop.

Kakorkoli že, vsekakor bi rajši poslušal kakšno jodlanje kot pa nekakšno kičasto ceneno sestavljanko, ki dejansko ponižuje slovensko narodno-zabavno glasbo. Slednja mi je čisto všeč, čeprav nisem kakšen zagret oboževalec, ampak se pa prileže na primer, ko se peljem po Gorenjskem (priležejo se zlasti Avseniki) in si dam duška z idilično podobo alpskega okolja, ki nam je dalo tudi “govejo muziko” in “govejo župco”. Že res, da se nad “govejo muziko” mnogi, zlasti mlajši zmrdujejo, a kaj hitro zamenjajo ploščo, ko ga malo spijejo in se naplešejo ob “Trumpeten Echo”, ki je najbolj znana Avsenikova umetnina in jo poznamo pod naslovom “Na Golici”. In na tej točki se potem spomnim na razliko med narodno-zabavno glasbo in tako imenovanimi “turbo-folk” skupinami, ki zadnje čase osvajajo popularno kulturo. Mnogi bodo rekli, češ saj ni razlike. O ja, pa je!

Seveda je treba priznati, da je sam izraz “turbofolk” le forma, ki je dejansko še dokaj nova v primerjavi z vsebino, kajti “turbofolk” v širšem pomenu besede dejansko poznamo vsaj od druge polovice osemdesetih let naprej, vsaj na Slovenskem. Do tedaj je bilo glasbeno ustvarjanje bolj ali manj pridržano nadarjenim glasbenikom, če že ne poklicnim, ravno tako ni bil njihov uspeh podrejen norenju ljudskih množic (lat. plebs). Dobro, konec sedemdesetih let smo dobili festival Melodije morja in sonca, ki je postregel z bolj lahkotno glasbo, vendar se je “pofl” v pravem pomenu besede začel šele kasneje, kar je Janez Bončina Benč izrazil v svoji skladbi “Poet” in izrazil mnenje, da so že rokerji zabavnjaki - zame osebno je ta komad res dragocen, saj me vedno spominja na morje, pa ne vem, zakaj. Toda če dobro pomislim, mi tudi “pofl” iz tistega obdobja ni več tako zanič, čeprav je dejansko zgrajen na enaki osnovi kot sodoben slovenski turbo-folk: “ritem mašina”, harmonika in vokali. Recimo Don Juan s svojo “Mandarino” ali “Ona sanja Pariz” - mogoče tudi zato, ker ima v sebi neko melodijo, medtem ko je sedanji turbo-folk čisti dolgčas. Tudi Agropop je znal v osemdesetih letih in deloma v devetdesetih proizvajati še dokaj znosno glasbo.

V čem je sploh bistvo turbo-folka? Če pogledamo sedanji dve najbolj izpostavljeni skupini, namreč Atomi Harmonik in Turbo Angels, lahko vidimo, da sta dejansko sestavljeni po istem kopitu: dva frajerja, vsaj eden od njih ima “frajtonarco”, pa še dve dobro nališpani blondinki zraven. In je zadeva rešena. To je seveda cena, ki jo plačujemo za strahotno komercializacijo glasbo, kjer ni več pomembno to, kar slišiš, pač pa, kar vidiš. Natalija Verboten je živ dokaz za to. Pravzaprav me kar srh spreleti, če pomislim, da bi odločanje o tem, kdo nas bo zastopal na Eurosongu, prepustili izključno ljudstvu, ki bi zagotovo Natalijo poslalo na to tekmovanje, ki je izgubilo svoj sijaj. Ravno tako sem se pred kakšnimi osmimi leti, ko sem redno vsak torek zvečer klical na Studio D za glasbeno željo, da so si ostali vedno zaželeli kakšen kič.

Mimogrede, ste odkrili kakšne vzporednice med rumenim tiskom in turbo-folkom? Jaz sem jih.