No, pa smo spet pri Zmagu pl. Jelinčiču, ki mu očitno vedno znova uspe vzbuditi vso medijsko pozornost, kadar se u spet zahoče. Njegov nastop v “Piramidi” je pač bila dobro pripravljena provokacija, razen če je res tako inteligenten, da se sproti znajde in v vsakem trenutku ve, kako pridobiti politične točke. Toda inteligenca mora imeti etično razsežnost. Ni namreč bolj eksplozivne zmesi od kombinacije inteligence in žlehtnobe.

Sam priznam, da sem bil v svojih naivnih zgodnjih najstniških letih zagrizen Jelinčičev privrženec. To je bilo leta 1992, ko je nomenklatura pospravila populista Ivana Krambergerja in napravila prostor do tedaj skoraj neznanemu Jelinčiču, ki je vstal kot ptič Feniks iz pepela in začel brenkati na nacionalistične strune. In jasno je, da so mnogi (z mojo malenkostjo vred, kot osnovnošolec sem se zanimal za politiko) zagrabili vabo. Bila so prekucna leta, le malo časa je minilo od osamosvojitve, še manj pa od dneva, ko smo se znebili vojakov jugo-armade, a že so k nam prihajali novi in novi begunci, kajti začela se je vojna na Hrvaškem in še v Bosni. In mnogi “južni bratje”, ki niti niso znali slovebsko, so po hitrem postopku začeli dobivati državljanstva (o kakšnih “izbrisanih” tedaj niti vedeli nismo). In so takoj ven udarile parole: SLOVENIJO SLOVENCEM, NAREDIMO TO DEŽELO SPET SLOVENSKO in podobne. Pojavljali so se plakati v rumeno-modri barvi in z nekakšnimi karantanskimi oznakami. Pri meni je navdušenje za Jelinčiča doseglo vrhunec, ko je malo pred volitvami leta 1992 obiskal Medvode, kjer je imel javno tribuno v tamkajšnji kinodvorani. Spominjam se celo, da sem se po končani tribuni celo rokoval z njim, čeprav samo za nekaj trenutkov. In njegova propaganda proti “čefurjem” ter zahteva po reviziji zakona o državljanstvu je res vžgala: na volitvah je s svojo nacionalno stranko pokasiral dvanajst (!) poslanskih mandatov (za primer naj povem, da je SDS(S) še pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika dobila samo štiri poslance). In smo kar jokali, ko je malo kasneje njegova poslanska skupina razpadla na dva dela: na Jelinčičevega in Lapovega (Sašo Lap je s svojimi somišljeniki ustanovil Samostojno poslansko skupino, na strankarski ravni pa Slovensko nacionalno desnico). Seveda sem bil premlad in premalo izkušen, da bi poznal resnično ozadje razpada poslanske skupine SNS - to sem izvedel šele lani, ko sem pozorno prebral Slivnikovo knjigo “Kučanov klan”, nekaj podatkov o Jelinčičevi “slavni” preteklosti pa že malo prej.

A tudi poznavanje ozadja sploh ni potrebno, saj so prva razočaranja že kmalu sledila: če je pred volitvami glasno razglašal, da bivši člani zveze komunistov v njegovi stranki nimajo kaj iskati, je kaj hitro zamenjal barvo, saj je brez kančka sramu najprej podprl izvolitev Drnovškove vlade. Največji šok, ki je sledil, pa je bil na volitvah leta 1996: ko sem pregledal kandidatno listo Slovenske nacionalne stranke (SNS), nisem mogel verjeti svojim očem. Več kot polovica kandidatov na listi SNS je imela povsem izrazito južnjaško poreklo, kar je tudi največje naivneže in optimiste lahko prepričalo, da je bila Jelinčičeva kampanja leta 1992 tako rekoč nateg stoletja. Jelinčič je pač že tedaj dobro vedel, da mora zajahati nacional(istič)nega konja, če hoče uspeti na volitvah. In mu je uspelo, saj je iz nič prišel na dvanajst poslancev, čeprav so mu kasneje nekateri ušli. In ko je videl, da mu na ravni nacionalizma kratkoročno ne bo ratalo, se je obrnil k svojim včerajšnjim sovražnikom, tj. “južnjakom”, in začel celo obiskovati Miloševićevo ženo Mirjano Marković ter govoriti, kako je Milošević pameten in resen politik (ali se je morda navdihoval po Petru Handkeju ali Stevu Žigonu, ne vem). Nekaj podobnega je kasneje poskušal tudi s tedanjim iraškim diktatorjem Sadamom Huseinom. Vsak njegov nadaljnji korak je bil le še bolj absurden - začel je hvaliti komunistični režim in odkrito zagovarjati komunistično revolucijo, na vrt svoje hiše, kjer je še nekaj let nazaj izobesil svojo verzijo slovenske zastave, je dal postaviti doprsni tip Josipa Broza-Tita. Obenem tudi ni varčeval z ostro proticerkveno kampanjo, ki bi spadala kvečjemu na repertoar kakšne zagrenjene umetnice á la Svetlana Makarovič. Zato niti ni nenavadno, da se je eden njegovih najbolj nestrpnih provokacij zgodila ravno tako v Medvodah in sicer leta 1997, ko je v tamkajšnji knjižnici volilce predsedniškega kandidata dr. Jožefa Bernika označil za golazen, ki jo je treba pobiti. Seveda je vprašanje, kako bi na takšno trditev reagiral Matjaž Hanžek, če bi bil že tedaj varuh človekovih pravic.

No, še sreča, da je na volitvah leta 1996 in nato 2000 dobil samo štiri poslanske mandate, a še vedno ravno prav, da je predstavljal jeziček na tehtnici. Spomnimo se: ko so leta 1996 vse tri pomladne stranke skupaj osvojile več glasov od levice (čeprav je največ glasov dobila LDS), se je Jelinčič celo ponujal za notranjega ministra v zameno za podporo SNS koaliciji pomladnih strank. Šlo je pač za politično trgovino daj-dam, torej za kravjo kupčijo, ki pa ni uspela. Navsezadnje je to preprečil tedanji predsednik države Milan Kučan, ki je mandat za sestavo vlade znova zaupal predsedniku LDS in dosedanjemu premierju dr. Janezu Drnovšku (izvoljen je bil s pomočjo tedanjega poslanca SKD Cirila Pucka, ki je bil na naslednjih volitvah izvoljen na listi LDS), le-ta pa je najprej sestavil vlado v okviru koalicije LDS-ZLSD (sedaj SD)-DeSUS-SNS (eno ministrsko mesto naj bi pripadlo tedanji poslanki SNS Polonci Dobrajc), ki pa ni uspela, saj je bila koalicija pomladnih strank (SLS, SDS, SKD) trdno prepričana, da mandat za sestavo vlade pripada njej, in zato ni bilo dovolj glasov za takšno vlado, dokler ni prva popustila SLS in se spečala z LDS. Ampak to niti ni tako pomembno - Jelinčič je v tem času dobil novega pomočnika. Ko je malo pred koncem mandata umrl poslanec SNS Peter Lešnik, ga je nadomestil mladi ekonomist Sašo Peče, ki je takoj postal eden najglasnejših poslancev SNS, vendar ni vedno deloval usklajeno s predsednikom stranke Jelinčičem, čeprav je znal zagovarjati njegove tudi najbolj bizarne izjave, češ da je to njegovo “načelno stališče”. Peče je postal tako nekakšen Jelinčičev namestnik, potem ko je Polonca Dobrajc dobila brco, ker je leta 2000 podprla izvolitev Bajukove vlade in na koncu pristala med poslanci SDS.

Seveda tudi Jelinčič ni stal križem rok, saj je medtem postal nepogrešljiva figura zlasti v rumenem tisku, ki mu je non stop dajal potuho, saj se vsi drugi politiki skupaj v rumenem tisku doslej niti približno niso toliko pojavljali kot ravno Zmago Jelinčič, ki si je medtem kupil tudi naziv “Plemeniti”. Le-ta si je nabral tudi precej umazanije, saj se je večkrat znašel na sodišču, bodisi zaradi sodelovanja pri kaznivih dejanjih, bodisi zaradi verbalnih napadov na nekatere druge ljudi, vendar se je znal vedno izmazati, pa čeprav s poslansko imuniteto. Znan je primer, ko je na avto dobil lisice in jih niti ni skušal odkleniti, pač pa se je kar odpeljal z njimi. Ali pa, ko je nekje na Štajerskem s službenim avtom zletel s ceste in nato na preiskusu alkoholiziranosti ni hotel pihati, v javnosti pa je raztrobil, da ga je nekdo nasilno izrinil s ceste. Pravzaprav ga je res nekdo zrinil s ceste in to so bili njegovi tako osovraženi “ta beli” - na primer haložan in janževec. Sicer pa se je falirani farmacevt in nesojeni baletnik s kriminalom ukvarjal že v mladosti, kar niti ni zanikal - na primer s krajo predmetov v cerkvah ter orožja iz Narodnega muzeja, s čimer je dobil vzdevek “Pištola”. Ko ga je za krajo doletela kazen, je to kasneje prikazoval, kot da je bil politični zapornik. No, pravzaprav je bil res političen zapornik neke vrste, saj se je oblasti odkupil z vohljanjem v prid razvpite Udbe alias SDV, kjer je nastopal pod imenom “Padalec”. Tega seveda ne bo omenil, bo pa seveda omenil, da se je šel med prvimi borit za samostojno Slovenijo, kar mu sicer lahko štejem v dobro, vendar ne odtehta vsega tega, kar je počel doslej. Da ima orožje v malem prstu, je dokazal tudi s provokacijo, ko je “izbrisanim” na vrata svoje poslanske pisarne nalimal letak, kjer jih vabi na “ples” s puškomitraljezem. Zgodilo pa se je to, da je bil večjih očitkov deležen predsednik državnega zbora France Cukjati kot pa Jelinčič sam. In nenazadnje je ravno Jelinčič vedno blestel po bombastičnih in populističnih izjavah, pa naj je šlo za “izbrisane”, homoseksualce ali pa glede meje s Hrvaško. Medtem pa je v rumenem tisku vzbujal pozornost z novo ženo, ki bi mu po letih lahko bila hči, ter seveda hčerko. In če vemo, da je rumeni tisk v slovenski kulturno-politični konstelaciji predvsem domena levice, smo tako priča neki prav posebni ironiji - medtem ko Jelinčič kot politik v javnost spušča populistične pasje bombice, polne nestrnosti, ga ravno levi rumeni tisk prikazuje kot nekakšnega prijetnega in razneženega družinskega očka. Ne rečem, morda v zasebnem življenju to tudi je, ampak vsaj naši “salonski” levičarji bi lahko bili malo bolj dosledni, saj je za njih Jelinčič očitno veliko manjši problem kot “slovenski Berlusconi” Janez Janša.

In kako se bo končala zgodba? V začetku sem že omenil, da je kombinacija inteligence ter zlobe precej nevarna in eksplozivna zmes. In Jelinčiču je očitno uspelo, da je našel primeren trenutek, da nagovori predvsem tisti del Slovencev, ki jim gredo ne samo družina Strojan, ampak Romi na splošno pošteno na jetra. In tu pride na vrsto psihologija množic. Znano je, da se pač masa ljudi odziva drugače kot posameznik, saj gre predvsem za domino efekte. Bržkone je težko reči, ali gre Jelinčiču v resnici za to, da opravi z Romi oz. Cigani, kot jim sam reče, saj je enkrat že izvedel politični nateg stoletja, kar potrjuje tezo, da s svojim populizmom hoče pridobiti čim več političnih točk. Verjetno računa, da bo s tem resno ogrozil uspeh Lojzeta Peterleta ali Boruta Pahorja na predsedniških volitvah, saj vemo, da mu pred štirimi leti, ko je s svojo predsedniško kandidaturo predvsem kontriral Barbari Brezigar (zanimivo, ona tožilka, on pa idealen kandidat za “čuzo”), ni uspelo priti v drugi krog, uspelo pa mu je na primer povečati število mandatov na parlamentarnih volitvah, s štiri na šest, s tem pa je tudi povečal število svojih jurišnikov, ki se tako lahko stalno pojavljajo v javnosti. In dejansko mu je prišla afera Strojan kot naročena - potem ko je morala vlada zaradi pritiskov civilne družbe in tudi mednarodne javnosti prisiljena iskati kompromis za ureditev statusa romske družine Strojan ter na splošno urediti status Romov z novim zakonom, je tudi na nek način razočarala tradicionalne desne volilce, ki so prepričani, da je Janša povsem popustil levici. Je pa zato Jelinčič tisti, ki “ima jajca” in si upa povedati na glas, kar si drugi politiki ne upajo. Zato je pričakovano, da Jelinčič zadnje čase naskakuje volilce, ki so prej volili pomladne stranke, ter jih preko medijev, ki mu dajejo prostor, pumpa s predsodki, ki bi lahko pustili strahotne posledice v slovenski družbi. In zato smatram kot veliko napako, da so Jelinčiča sploh povabili v oddajo Piramida. Še več - že sama oddaja ne spada v koncept neke nacionalne televizije, zato apeliram na vodstvo RTV, da oddajo umakne. Da pa populizem lahko hitro dobi rodi uspeh, smo videli na primeru Zorana Jankovića, čeprav je šlo pri njem za mehko različico populizma. Problem pa bo nastal, ko bo majhna kepa postala plaz - če so danes žrtve širjenja predsodkov Romi (na nekaterih srednjih šolah se že širijo mnenje, da bi bilo treba Rome iztrebiti), so jutri žrtve lahko katoličani ali muslimani. Ali pa kdorkoli. Uprimo se širjenju nestrpnosti.