theo-(b)logos

Etični poziv k profesionalizmu

Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je pripravilo kolektivno peticijo »Proti cenzuri«, v kateri obsojajo domnevno cenzuro in poskuse omejevanje svobode izražanja v naši državi. V nekaj dneh se je podpisala skoraj polovica članov DNS, o peticiji pa je bilo obveščeno tudi mednarodno združenje novinarjev. Ker v Sloveniji kljub svobodi združevanja in pluralizmu na vseh področjih obstaja zgolj eno društvo novinarjev – Društvo novinarjev Slovenije (DNS) – in ker je vanj včlanjena manj kot polovica novinarjev v državi, menimo, da je zaradi poštenosti in korektnosti potrebno javnosti predstaviti tudi tista dejstva, ki so nesporna, konkretna, nezavajajoča in jih je Društvo novinarjev Slovenije v svoji peticiji spregledalo. Beri naprej »

 

Poziv predsedniškim kandidatom

V medijih sem zasledil novico o denarnih zneskih donacij, ki so jih za svojo kampanjo prejeli kandidati za predsednika države. Glede na razmere v državi, ko so zaradi poplav mnogi ostali brez strehe nad glavo, predlagam naslednje: predsedniški kandidati naj predvolilno kampanjo omejijo in naj se odpovejo razkošnim predvolilnim aktivnostim, denar pa naj namenijo žrtvam poplav. Verjamem namreč, da je takšna predvolilna kampanja najbolj koristna tako za kandidate kot za državljane.

Gašper Blažič

Valburga 41a, Smlednik

Valburga, 21. septembra 2007

 

Izjava Zbora za Republiko

SLABA VEST IN AROGANCA

Zasute in zamolčane jame pobitih političnih nasprotnikov, vojakov in civilistov, ki jih je bilo treba po vojni po partijskih navodilih, kot piše v nekem dokumentu, »preorati in posejati s travo«, so zdaj znova odprte. Odkritja na Teznem in Pohorju nas znova soočajo z resnico o grozljivih povojnih pobojih na slovenskih tleh. Skupaj s kostmi nesrečnih, brez sodbe krivih in pobitih ljudi, prihaja na dan tudi resnica o krutih in ledeno hladnih političnih odločitvah, ki so imele za posledico sistematične množične pokole, ne dosti drugačne od pobojev v Srebrenici, nad katerimi je danes zgrožen ves svet. Del slovenske javnosti in politikov se do te resnice obnaša ignorantsko in prezirljivo. Spet ponavljajo dobro znano floskulo o »prekopavanju kosti«, ki jo poslušamo že od odkritij morišč v Kočevskem Rogu in v Teharjih, ki so jih, kakor vse druge, skušali prikriti, v Teharjih celo tako, da so na grobove pobitih namenoma nanesli veliko smetišče in tja usmerili odpadne vode iz kemijske tovarne.

Kakor so bili povojni poboji dejanja nezaslišane okrutnosti in zločinske preračunljivosti, tako so bila prikrivanja morišč in resnice o njih dejanja slabe vesti ukazovalcev in storilcev. Aroganca, ki smo ji danes priča, pa je znamenje barbarstva. Z nobeno drugo besedo ni mogoče označiti ciničnega zavračanja vseh poskusov, da bi pobitim ljudem namenili vsaj dostojanstvo smrti, se pravi, pravico do groba in na njem napisa, ki bo povedal resnico, namesto zvijačne polresnice, ki je enaka laži.

Sedanja in prihodnje generacije imajo pravico do vednosti o tem, kaj se je na slovenskih tleh zgodilo ob koncu druge svetovne vojne. Kakor so del naše zgodovine okrutna dejanja okupatorjev v Frankolovem, v mariborskih in celjskih zaporih, v Dražgošah, Begunjah in drugod, tako so del naše zgodovinske resnice Rog, Goli otok, Teharje, Sterntal, Tezno in Areh na Pohorju. Dokler ta dejstva ne bodo v naši zavesti, se bodo širile manipulacije s trditvami, da nekdo hoče novim generacijam slovenskih državljanov naprtiti kolektivno krivdo za grozljiva povojna dejanja samo zato, ker so se zgodila na slovenskih tleh. Nihče od zgodovinarjev in publicistov, ki so te stvari odkrili in o njih pisali, ni trdil česa podobnega. Pa vendar bi naj bili prav oni krivi za »nesmiselno prekopavanje kosti«. S takim stališčem slovenska družba ne more postati odprta, demokratična, tolerantna in kulturna skupnost državljanov. Nobenega totalitarizma ni mogoče vrednotiti iz ideološkega in totalitarnega mišljenja in prakse, kakor se pogosto dogaja v današnji Sloveniji, pač pa ga je treba, četudi ob razumevanju zgodovinskih okoliščin, meriti z merili demokratične Evrope, z merili, ki spoštujejo človekovo življenje in njegovo dostojanstvo. V najvišjem slovenskem demokratičnem predstavništvu, v državnem zboru, je pred desetimi leti z glasovanjem padel poskus, da bi obsodili represivna in zločinska dejanja nekdanje komunistične diktature. To se je zgodilo, neverjetno, 10. decembra 1997, na svetovni dan človekovih pravic.

Zato je skrajni čas, da celotna slovenska javnost, ne glede na politične razlike, z razumom in človeško ter zgodovinsko občutljivostjo sprejme resnico o teh dogodkih. To je edino jamstvo, da se kaj takega nikoli več ne bo ponovilo in da s povojnimi dogodki ne bodo obremenjene zmeraj nove generacije.

Za Zbor za republiko - člani predsedstva:

Izjavo lahko sopodpišete na sedežu uredništva Nove revije na Cankarjevi 10b v Ljubljani, po pošti, po faks-u: 01/ 244 45 86 ali po e-pošti na naslov: info@ZborzaRepubliko.si.

 

OBRAZEC ZA ZBIRANJE PODPISOV POSAMEZNIH DRŽAVLJANK IN DRŽAVLJANOV TER ORGANIZACIJ

Spoštovana državljanka, spoštovani državljan!

            Starši, uslužbenci in zaposleni v zasebnem šolstvu smo se čutili dolžni (do sebe in do nadaljnjega razvoja slovenskega šolstva v celoti), da se vztrajno zoperstavljamo neprestano ponavljajočim se neprepričljivim argumentacijam zoper predlagane spremembe Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja. Ta predvideva izenačenje finančnega položaja javnega in zasebnega šolstva v točki, kjer slednje izvaja natanko isti javno-izobraževalni program kot javno šolstvo. To po našem globokem prepričanju neutemeljeno zoperstavljanje omenjenim zakonskim spremembam je doseglo vrh, ko so njegovi očitno zelo angažirani tvorci oblikovali celo javno pismo z zavajajočim naslovom » Za kakovostno javno šolstvo«. V njem ponavljajo svoje že večkrat ovržene teze in jih ponujajo v podpis državljankam in državljanom. S tem podpisovanjem bi radi dosegli vtis, da so njihovi argumenti resnični. Ta položaj nas je prisilil, da smo še mi svoje argumente povzeli v javno izjavo » Za pravično, pluralno in kakovostno šolstvo«, ki stoji sedaj pred vami. To je z argumenti, ki jih v njej navajamo, strinjate, prosimo, da jo podprete z odgovorom na to e pismo.

Za odgovore je čas predviden do torka  18.09 zvečer, bodo pa odgovori dobrodošli tudi do četrtka 20.09  zvečer na naslov pravicno.solstvo@gmail.com .

Ker je čas za zbiranje podpisov zelo kratek, prosimo, da to sporočilo posredujete vsem morebitnim somišljenikom.

Iniciativa »Za pravično in kakovostno šolstvo«

Starši, dijaki in uslužbenci v zasebnem šolstvu in ostali podpisniki te izjave moramo v javnosti vedno znova poslušati ene in iste argumente, usmerjene zoper 100% financiranje javno priznanega izobraževalnega programa v zasebnem šolstvu. To dejstvo nas sili, da moramo te argumentacije ponovno ovreči.

1) Ne moremo se strinjati z nasprotniki omenjenega 100% financiranja najprej zato, ker se nam zdi nesprejemljiv dosedanji neenakopravni položaj staršev učencev, ki morajo za dosego javno priznane izobrazbe v zasebnem šolstvu prispevati 15% več kot starši, ki imajo svoje otroke v javnih šolah. Izobraževalni program je v obeh primerih isti in do njega ima vsakdo enako pravico. Ni nam jasno, zakaj bi morali biti pri tem vključeni v zasebno šolstvo kaznovani za 15%, saj so s tem deležni očitne diskriminacije, ki je v nasprotju z našo ustavo in temeljnimi človekovimi pravicami.

2) Tudi se ne moremo dalje strinjati, da bi sredstva, potrebna za uresničevanje takšne enakopravnosti, lahko razumeli kot krivično ogrožanje javne šolske mreže, že zato, ker je uresničevanje temeljnih človekovih pravic pred vsakršnim ekonomskim izračunom. Ne strinjamo se tudi ne zato, ker je pri nas zasebnih šol tako malo glede na povprečje v OECD, da bi njihov morebitni porast nikakor ne mogel spraviti slovenskega šolstva v situacijo, ki bi lahko kakorkoli veljala za nenormalno v razvitem svetu. V deželah z dolgo tradicijo zasebnega šolstva, kot je na primer Francija, javno šolstvo ni v ničemer ogroženo.

3) Prav tako se ne moremo strinjati z večkrat izraženo tezo, da bi morebitni porast zasebnega šolstva lahko ogrozil javno šolstvo tako, da bi zaradi večjih plač na zasebnih šolah boljši profesorji zapuščali javne. Strah pred takim padcem kvalitete v javnem šolstvu se ne zdi upravičen, saj so in bodo norme, ki oblikujejo plače v javnem šolstvu enake tistim v zasebnem. Za vse velja kolektivna pogodba. Z izražanjem te vrste strahu nasprotniki zasebnega šolstva temu dajejo priznanje, da je kvalitetno, hkrati pa mečejo sum na javno šolstvo, da tam očitno nekaj ni v redu, če se bojijo pobega najboljših kadrov.

4) Ne nazadnje je potrebno priznati, da so zasebne šole v razmerju do javnega proračuna veliko bolj varčne od javnih, saj mora v primeru zasebne šole ustanovitelj finančno poskrbeti za vso (običajno zelo drago) infrastrukturo in materialne pogoje delovanja. Torej tudi v tem smislu vidimo, da bi morebitni porast zasebnega šolstva za javni sektor ne pomenil grožnje, pač pa za državni proračun v celoti gledano cenejšo rešitev.

5) Končno ne razumemo in ne moremo pristati na pravo gonjo proti zasebnemu šolstvu z vidika demokratične in pluralne družbe. Kdor nasprotuje zasebni pobudi na katerem koli področju družbenega življenja, tisti še vedno vztraja na totalitarnih izhodiščih pojmovanja družbe kot take. Starši imajo pravico do izbire vzgoje in izobraževanja svojih otrok. Država je dolžna tej pravici ustvariti konkretne, v praksi uresničljive pogoje. Politika, ki temu nasprotuje, ne nasprotuje samo eni od temeljnih človekovih pravic, ampak nasprotuje principom demokratične družbe kot take. Dokler bo v slovenski javnosti sleherna razprava na temo demokratizacije šolskega sistema povzročila tako oster ideološki boj, kot ga lahko spremljamo ob predlaganih spremembah šolske zakonodaje, tako dolgo bo to dokaz, da nekaterim v slovenski politiki in sindikalnem gibanju ni na prvem mestu otrok, ampak ideologija in uveljavljanje ideoloških doktrin v šolskem sistemu. Tisti, ki v šoli delujemo ali smo njeni udeleženci, imamo tovrstnih razprav ob naših vsakdanjih skrbeh in delu dovolj.

Upamo, da bodo končno naši argumenti resnično slišani in da se bodo iz javnosti kar se da kmalu umaknila neutemeljena in nesprejemljiva stališča zoper zasebno šolstvo.

Iniciativa »Za pravično in kakovostno šolstvo«

Hvaležen vam bom, če boste posredovali naprej!

 

V kolumni pod zgodnjim naslovom je Vlado Miheljak na svoj značilen način odgovoril na demanti dr. Andreja Sajeta glede spolnih zlorab otrok, ki so jih zagrešili duhovniki. Ne bom se spuščal v jedro debate, pač pa bi opozoril na nekatere »okraske« Miheljakove kolumne, namreč citate, s katerimi Miheljak običajno podkrepi svoje negativno mnenje o Cerkvi. Tokrat si je v ta namen izbral franšičkana p. dr. Christiana Gostečnika ter kardinala dr. Josepha Ratzingerja (oz. današnjega papeža Benedikta XVI.).

Kar se tiče citata p. Christiana Gostečnika iz njegovega intervjuja za Mladino (11. avgust), se ne bi spuščal v debato, ker je na isti citat reagirala bralka Mladine, nanjo pa je na blogu na konstruktiven in argumentiran način odgovoril sicer anonimen pisec na blogu Psiho-religija (http://vhcs.blog.siol.net/2007/08/21/ce-se-zavarujes-s-kontracepcijo/).

Zato pa bi malo več prostora posvetil Ratzingerjevi izjavi o inkviziciji. Gre za izjavo, ki jo je Miheljak iztrgal iz konteksta, zato v tej izjavi manjka marsikaj, da bi lahko povprečen bralec omenjeno izjavo pravilno razumel. Kardinal Ratzinger je namreč inkvizicijo opredelil kot napredek, saj niso smeli soditi brez preiskave. Sama izjava je povsem v skladu z resnico, saj je uvedba inkvizicije pomenila tudi uvedbo rednega sodstva, namenjenega sojenju krivovercem, ki so bili prej pogosto žrtve linčanja s strani množic (na primer leta 1115, ko so ljudje vdrli v zapore in iz njih odpeljali albižane iz mesta in jih sežgali). Inkvizicija je bila uvedena na sinodu v Toulousu leta 1229, na kateri je bilo določeno, da mora vsaka župnija določiti enega klerika ter dva ali tri laike, ki so na dobrem glasu. Vsi se s prisego obvežejo, da bodo iskali heretike in jih naznanili škofu ali krajevnemu oblastniku, da jih bo primerno kaznoval. Da ne bi prišlo do kaznovanja nedolžnih, sinoda odreja, da nihče ne sme biti kaznovan kot heretik, dokler ga za heretika ne razglasi škof ali druga pristojna cerkvena oseba. Heretiki so bili kaznovani z odvzemom premoženja, z izgonom ali pa z vžigom sramotilnega znamenja. Smrtne kazni dokumenti ne omenjajo. Inkvizicija kot taka torej tudi dejansko pomeni napredek v sodstvu v prvi polovici drugega tisočletja. Zelo problematična pa je njena zloraba, saj so jo kasneje uporabili svetni oblastniki, ki so izvajali usmrtitve. Sicer pa je tematika preveč obsežna, da bi jo lahko predstavil v pismih bralcev – jo pa na kratko povzema francoska zgodovinarka Régine Pernoud v knjigi »Nehajmo že s tem srednjim vekom« (knjiga je pred leti izšla tudi v slovenščini).  

Če je Ratzingerjeva izjava za Miheljaka »skrajno preverzna« in »do tisočih žrtev ponižujoča«, potem je to Miheljakov osebni problem. Vtis imam, da želi Miheljak s to izjavo le še potrditi svojo mržnjo do Cerkve in s tem sugerirati bralcem, da bi morali tudi oni sovražiti Cerkev. To nenazadnje dokazuje tudi Miheljakova ponovno napisana interpetacija (!) izjave nekdanjega ljubljanskega nadškofa in sedanjega kardinala dr. Franca Rodeta – ki ga Miheljak sicer ni imensko navedel – češ da je ateist človek, ki umrlega očeta vrže v kanto za smeti (morda ravno zaradi razkoraka med dejstvi in interpretacijo Miheljak ni citiral Rodeta?). Menim, da je bilo že dostikrat pojasnjeno, da dr. Rode ni rekel ničesar o tem, da ateisti mečejo svoje starše v smetnjak, celo Dnevnikova novinarka Ranka Ivelja, ki pokriva področje Cerkve, je v enem izmed svojih komentarjev zavrnila takšno (po mojem mnenju nepošteno) interpretacijo, kot jo v Goebbelsevem slogu bralcem ponuja Miheljak.

Gašper Blažič